FOTO: V Morestelu od devetih redovnic pet slovenskih

| 15.08.2013, 15:31 Matjaž Merljak

Slovenski župnik v Freyming-Merlebachu v Franciji in delegat za Francijo Jože Kamin je pripravil zapis pogovora s sestro Marie-Claude Rochet, provincijalko sester frančiškank Marijinega brezmadežnega spočetja province Francije in Slonokoščene obale.

Kdaj in kje je bil vaš red ustanovljen?

Naš red je bil ustanovljen leta 1843 v Gradcu v Avstriji. Pod avstrijskem cesarstvom so prve redovnice pomagale pri šolanju ubogih deklet. Slovenija je bila takrat priključena temu cesarstvu. Po propadu slednjega so se redovnice razdelile na dve provinci, slovensko in avstrijsko. V Francijo so prve sestre iz slovenske province prišle leta 1937. Najprej so našle delo v sirotišnici Auteil. Od tam so šle v Hyères, kjer so bile na povabilo pariškega škofa odgovorne za hišo upokojenih duhovnikov. V tej hiši pa so sprejemale tudi laike. Nato so šle v Vienne, kjer so vodile ekonomski in materialni oddelek instituta Robin. V Versaillesu so z zdravniško pomočjo odprle tudi kliniko. Leta 1939 so morale sestre zapustiti hišo v Hyèresu in se zaradi nemške okupacije odseliti v pokrajino Isère. Takrat je bilo navzočih trideset slovenskih sester. Hotele so ustanoviti novicijat v grenoblski škofiji. V tistem času je župnija Morestel zaprosila škofa, da bi jim poslal redovnice in da bi hkrati skrbele tudi za mladoletna dekleta. Škof Caillot je dal torej leta 1950 cerkveno zgradbo v Morestelu na voljo sestram in tako smo se tu ustalile, kjer smo še danes.

V Morestelu smo oskrbovale bolnike na domu in v domu za ostarele, ki je pozneje postala bolnišnica. Zadnja sestra se je upokojila leta 2002. Bile smo zaposlene kot bolniške sestre in nočne oskrbnice v bolnici. Odprle smo tudi gospodinjski center, ki je postal podeželna družinska ustanova in ki so jo pozneje v popolno oskrbo prevzele družine. Redovnice so imele tudi v oskrbi petje in igranje orgel v župniji. Sestra Serafina to še danes opravlja kljub 92-im letom. Nekatere so bile katehistinje, danes pa ni nobena več v delovnem razmerju in smo vse že upokojene. Najstarejša je sestra Kornelija, ki ima 95 let. Najmlajša je pri nas trenutno 35-letna Jesuina iz Afrike, s Slonokoščene obale, kjer skupnost šteje dvanajst redovnic, od katerih je osem afriških sester.

Zato da samostan lahko še nadalje obstaja, smo bile, zaradi naših skromnih pokojnin, prisiljene, da preuredimo del samostana v sobe za goste, in to je že deseto leto. Te sobe so zelo lepo obiskane. Za nas je to priložnost, da ostanemo v stiku s svetom in da damo tudi svetu svoje pričevanje. Od gostov dobimo veliko vprašanj, kdo smo, kakšno je frančiškansko življenje ….

Poleg tega smo v župniji tudi aktivne pri sprejemu družin, ki so s smrtjo izgubile družinskega člana in jim v času žalovanja stojimo ob strani. Pomagamo tudi pri pripravi in vodenju pogrebov, ki jih zaradi pomanjkanja duhovnikov opravljajo laiki.

Na voljo smo tudi mladim v posebnem dogovoru in po predpisih s strani škofije, ki se po prvem zakonu znajdejo pred ločitvijo, so verni, se ne morejo ponovno zakramentalno poročiti, zato zaprosijo poleg civilne poroke tudi za molitveni trenutek z nami. Ta trenutek z njimi poleg poslušanja skrbno duhovno pripravimo.

Sestra Anne-Marie je odgovorna za zakristijo in materialno skrb naše cerkve. Sestra Odile je kot vez med obema skupnostma razpeta med Francijo in Slonokoščeno obalo, kjer sestra Anica skrbi za osnovno zdravniško in socialno oskrbo, ter sestra Kristina iz Avstrije ki ima na oskrbi gimanzijo s 350-imi mladimi gojenci. Sestra Odile skrbi tudi za novinke in njihovo vzgojo.

Katere so bile vaše najlepše izkušnje v teh zadnjih desetih letih, ko ste odprle sobe za goste?

Z določenimi družinami smo navezali kar močne stike. Mnogi so se pod našo streho dobro počutili in se vračajo. Nekateri ponovno potrkajo na vrata, ko gredo iz severa Francije na jug, ali pozimi, ko gredo na smučanje, pridejo za eno noč k nam. Nekateri se vračajo kar vsako leto in so postali redni gostje. V Morestelu imamo tudi pet podjetij, ki nam redno pošilja delavce, ki so začasno pri njih v delovnem razmerju. Imamo tudi učitelje višjih šol, ki med letom pridejo dvakrat tedensko. Tišina in mir v hiši jim očitno ugajata. Všeč jim je čistoča in skrb, ko vsakega gosta sprejmemo s šopkom cvetlic v sobi. To ni veliko, toda ljudje so poleg besed pozorni na take podrobnosti.

Vaše poslanstvo je torej pričevanje in oznanjevanje hkrati?

Veliko je takih ljudi, ki niso kristjani, ki bi redno skrbeli za svojo vero in živeli po zakramentih. Mnogi, se nam približajo potem ko zvedo da smo redovnice in na nek način zopet najdejo stik z Bogom ali ga vzpostavijo s Cerkvijo. Mogoče ne bodo postali redni nedeljniki, ampak je to le priložnost, da se Bogu približajo in hkrati Cerkvi, ki jih danes ne zavrže.

Ali ste v zadnjih desetih letih imeli tudi slabe izkušnje ali presenečenja z vašimi gosti?

Enkrat se nam je zgodilo, da je neka oseba odšla s ključem, ne da bi poravnala in enkrat je neka oseba šla v zgornje nadstropje v redovniške sobe. Drugače pa ljudje vedo, da smo redovnice, ki imajo na voljo sobe za goste in to je že dovolj, da se naredi neka selekcija. Ljudje, ki pridejo k nam, so lahko tudi malce radovedni, češ, kaj pa lahko redovnice ponudijo, nekateri si mislijo, da bodo morali biti zaprti v sobi, da bodo morali s sestrami moliti in pridejo iz radovednosti. Zopet drugi pa pridejo, ker hočejo živeti nekaj trenutkov v tišini in to hote in včasih se zgodi, da ljudje ne razumejo kaj vsebuje naša ponudba in telefonirajo pred prihodom, to se zgodi, ko jih k nam napoti turistični center. Nekateri, točneje trije, po razgovoru z nami tudi niso potem več potrkali na naša vrata. Tisti pa, ki se dobro počutijo v naši skupnosti, to povedo drugim in tako imamo vedno lep obisk. Hiše, ki so še danes v oskrbi redovnikov ali redovnic, so še danes iskana zatočišča. Ne gre vedno za versko prepričevanje, ampak velikokrat za lep človeški odnos, ki ga mogoče drugje ne najdejo na enak način.

Ali ste naprošene, da z gosti molite ali pa ve za njih molite?

Pogosto se zgodi, da posamezniki ali družine, ki prespijo, in se nato srečamo pri zajtrku, ali ko zapuščajo našo hišo, zaupajo tudi svoje preizkušnje in težave in zaprosijo za molitev. To jim obljubimo in to tudi storimo. Trenutno sprejemamo pod našo streho očeta, ki pride z dvojčkoma, ki sta stara sedaj že skoraj štiri leta. Prvič je z njima prišel, ko sta bila stara komaj šest mesecev. S ženo sta v ločitvenem razmerju, ona stanuje tu v Morestelu, on pa je v delovnem razmerju na jugu Francije in ker nima svoje hiše tu v Morestelu, pride k nam. Malčki mislijo, da je naša redovniška hiša tudi hiša, v kateri živi njihov oče…. Očeta dobro poznamo in še pred dnevi nam je dejal, da ko pride k nam, si nabere novih moči za to težko in razpeto življenje.

To so močni in lepi trenutki, ko božja in redovniška hiša postane tudi šotor človeškega bivanja za vsakogar ki nasede na življenjske čeri.

Nimamo več poklicne apostolske ali socialne dejavnosti, zato ker smo priletne, s sestro Chantal sva najmlajši v 71. letu, vendar v naši starosti je to dejavnost, ki jo lahko še zmoremo.

Kateri jezik uporabljate pri liturgiji ko imate v skupnosti pet Slovenk in štiri Francozinje?

Francoščino. Slovenščino uporabimo občasno pri petju.

Kako ste se ujele v skupnem življenju francoske in slovenske redovnice? Ali so posamezne podrobnosti in način življenja ovira za ta ali oni del skupnosti? Kako občutite razlike, če te sploh obstajajo?

Ne vem, če smo kdaj posebno pomislile na naše različne izvore. Osebno sem vstopila leta 1963 v tedaj slovensko skupnost, ki je začela sprejemati medse Francozinje. V drugih skupnostih, kjer so bile samo Slovenke med seboj, sta bila molitveni in sporazumevalni jezik slovenski. Tu pa smo bile mešane že od vsega začetka. Sestra Emanuela, ki je bila Slovenka, je poskrbela za popolno vključitev v francoski svet in tako je tudi pogovorni jezik postal francoski. Med seboj pa si sestre še kaj izmenjajo v domačem jeziku, ali ko dobijo obisk iz domovine. Ko pa se sestre pred smrtjo včasih spominsko izgubljajo, takrat govorijo izključno slovensko. Slovenske redovnice same velikokrat povedo, da so slovenskih korenin, po srcu pa Francozinje. V preteklosti smo hote ustvarjale pritisk v smeri samo ene skupnosti, da ne bi bilo razlik, danes pa se v naših odnosih tega ne opazi

Ali ni z nastankom Evrope tudi za samostane jezikovna raznolikost bogastvo?

Prve Slovenke, ki so prišle s sestro Emanuelo na čelu, so vsekakor hotele živeti integracijo. Druge so temu sledile. Ljudje so redovnice zelo dobro sprejeli. Občina Morestel vidi, da se staramo in župana kar skrbi, kaj bo pozneje. Dejstvo pa je, da se staramo in da odhajamo.

Preden boste odšle na drugi breg, povejte mi, kaj boste še storile?

Prav gotovo ne bomo imeli novih poklicev tu, temveč na Slonokoščeni obali, kjer jih je osem. Nekaj časa smo malo omejile dostop do redovništva, ker smo hotele, da se mlada dekleta najprej dobro človeško izoblikujejo s solidno izobrazbo. Prišel bo čas, ko bodo morale tudi te redovnice postati samostojne, saj se me, Evropejke, naglo staramo. Kongregacija ima druge province, v Franciji pa ne kaže, da bi naš red vzbudil kakšen nov poklic, vsaj trenutno ne. Večina kongregacij apostolskega življenja so tako kot me, po letu 1968 je bil viden upad in osip. Naš način redovniškega življenja je bil za svoj čas. Ta čas se je za nas iztekel in poroditi se morajo nove specifične skupnosti.

Kako prepoznavate in preizkušate poklicanost v afriških deželah, kjer sta duhovniški ali redovniški poklic včasih tudi skušnjava iskanja socialnega statusa in ne izključno duhovna usmeritev in življenje za Boga?

Skušamo in preizkušamo. Ne sprejemamo kar tako deklet, ki hočejo svoje življenje usmeriti v redovno smer. Najprej morajo prestati kar nekaj let pripravništva. Prve so čakale na zaobljube po osem do deset let. Nekatere smo preusmerile drugam in so se ponovno in ponovno vračale k nam in končno postale redovnice. Danes pa si želimo, da imajo tudi svoj samostojni poklic še preden naredijo večne zaobljube. Čas preizkušenj je posejan z tovrstnimi ovirami in podaljševanji. Če ima dekle dovolj močan poklic, potem tudi skozi tovrstne ovire preizkusi trdnost svoje poklicanosti. Za tiste, ki mislijo da ne gre dovolj hitro, se večinoma utrudijo in odidejo. Vsega s tem še nismo opravile in pravega zagotovila vedno ne posedujemo. Eno leto kot postulantka, dve leti noviciata in pet let začasnih zaobljub - to je bila včasih redna pot pred večnimi zaobljubami. Za naše afriške mladenke pa smo podaljšale pripravništvo za nekaj let. Vojne razmere v zadnjih letih nas silijo k temu, da si vzamemo veliko časa in z njimi delamo na tem, da je poklic očiščen vseh političnih primesi, ki so jih skupnosti tako močno doživele v času notranjih spopadov. Mir mora postati prava vrednota v razklani skupnosti, kjer je slednji tudi prvo pričevanje pravega življenja. Leto po zadnji vojni je bilo tako težko, da nismo nobene sprejele. Sedaj se je vidno ozračje umirilo in smo navdane z novim upanjem.

Koliko vas je še redovnic vaše kongregacije po svetu?

Trenutno še 345. V Avstriji, v Sloveniji - v Mariboru in Ljubljani; provincijalna hiša je v Slovenski Bistrici pri Celju. Imamo še sestre v Črni gori v Cetinju , v Albaniji in na Kosovu, v Južni Afriki in Braziliji. Torej vsega skupaj šest provinc.

Kakšne odgovornosti pa imate sestre, ki ste v skupnosti v Morestelu?

Osebno sem provincijalka, članica generalnega sveta, ki se ji mandat izteka. Vsaka dva meseca grem za nekaj dni v Avstrijo. Tu v Morestelu prispevam k oblikovanju pogrebov, priprave na poroko, liturgijo. Sestra Pascale opravlja splošna dela v skupnosti. Sestra Odile preživi tretjino leta na Slonokoščeni obali in je hkrati ekonom, sestra Dominique je trenutno zelo bolehna in sedaj s prostovoljnimi osebami pripravlja bovšji sejem, katerega izkupiček bo šel za našo skupnost na Slonokoščeni obali. V preostalem času kuha kar 45 različnih vrst marmelad, ki so postale tudi del ponudb v naših sobah za goste. Sestra Anne-Marie skrbi za perilo skupnosti in gostov in tudi za zgornji del vrta ter rože. Sestra Chantal skrbi za kuhinjo in je hkrati prednica skupnosti v Morestelu. Sestra Bernadette je odgovorna za nabavo vsakdanjega kruha, odgovorna je za pošto, odgovorna za selekcijo in odvoz smeti ter za mesečno molitev za mir, ki je odprta za vse vernike v Morestelu. Sooblikuje tudi liturgijo. Posebno potrpežljiva je pri obiranju malin iz katerega kuhamo sok. Sestra Serafina skrbi za glasbeno spremljavo in petje tako v samostanu kakor na župniji. Sestra Kornelija je veliko pletla, sedaj pa ne vidi več dobro in se niti izgubijo. Moli in posluša zvočne posnetke, v kuhinji zvesto opravlja delo lupljenja krompirja.

Ko sestre ne boste zmogle več sprejemati gostov pod vašo streho, ali niste pomislile da bi to delale v sodelovanju z laiškimi močmi?

V nekaterih kongregacijah obstajajo te specifičnosti v sodelovanju z laiki pri nas to ni v navadi. Me sicer veliko sodelujemo z drugimi laiki v službi Cerkve. Kar zadeva naše skupnosti imamo pravico do socialne pomoči za naše najstarejše sestre pri čiščenju in gospodinjstvu. Te pridejo vsak dan po dve uri. Ker je hiša velika, moramo za preostali del čiščenja plačati osebe, ki to redno vršijo, zato da se me lahko posvetimo duhovnemu delu in ostalim omenjenim opravilom.