Dr. Milharčič Hladnik o sestavljenih identitetah in medkulturnih dialogih

| 14.08.2013, 11:22 Matjaž Merljak

Mirjam Milharčič Hladnik je znanstvena svetnica na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije, znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. je tudi izredna profesorica, ki predava na Univerzi v Ljubljani in Univerzi v Novi Gorici ter tujih univerzah, predvsem v Nemčiji in na Norveškem. Po izobrazbi je sociologinja, ki se ukvarja s sociologijo izobraževanja in migracijskimi ter ženskimi študiji. Raziskovalno delo zna predstaviti tudi širši javnosti in sicer preko filma, številnih predavanj za različno publiko tako doma kot tudi v tujini. Je redna udeleženka okroglih miz in javnih diskusij o vprašanjih ne le slovenskega izseljenstva temveč tudi sodobnega priseljevanja v Slovenijo in iz tega izvirajočih vprašanj medkulturnih odnosov in aktivnega državljanstva.

Odslikava slovenstva v sestavljenih identitetah in medkulturnih dialogih je bilo razmišljanje vabljene predavateljice na letošnjem 13. Vseslovenskem srečanju v Državnem zboru.

Začela bom z našim inštitutom; Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije kjer delamo kot raziskovalka pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti je bil najprej samo Inštitut za slovensko izseljenstvo. Pred nekaj leti smo temu imenu dodali migracije, ne zaradi lepšega ampak zaradi zelo tehtnega razmisleka kako naj se pravzaprav raziskovanja tega fenomena lotevamo v spremenjenih, vedno bolj globalno povezanih časih. Zakaj vam to pripovedujem? Ker iz tega izhaja en čisto drugačen pristop do tega kaj pravzaprav in kako vidimo slovensko izseljenstvo. Mi smo se odločili za eno zelo odločno odslikavo in to je, da povežemo slovensko izseljenstvo in priseljevanje torej priseljenstvo v Slovenijo. Da torej zelo razširimo perspektivo in da pogledamo fenomen migracij. Res, v vsej celovitosti, vsej kompleksnosti, razsežnosti in da ga pogledamo kot fenomen, ki je star toliko kot človeška družba in toliko kot človeštvo.

Da torej odpremo meje znotraj katerih sicer moramo raziskovati, kajti tako te stvari potekajo in da pogledamo migracije kot ne samo kot se je dostikrat v Sloveniji reklo, rana, bolečina, izguba ampak kot tudi nekaj drugega. Bogastvo izkušenj, povezanost ljudi iz vseh koncev sveta, zgodovinska povezanost in sedanja povezanost, prepletenost najrazličnejših izkušenj, osebnih zgodb, kolektivnih zgodb v najrazličnejših časih slovenskega etničnega prostora. Ne samo Slovenije, ne samo znotraj meja ampak širše. Migracije, ki so jih povzročile najrazličnejše seveda politične, ekonomske sile pa vendarle tudi najbolj osnovne človeške intimne, ljubezenske odločitve.

In, če se navežem na mojo predhodnico, za nas seveda ko rečemo izseljenstvo vidimo samo oceane in ta prekooceanska masovna izseljevanja ampak vendarle meje, ki so bile, jih ni več, so še vedno v glavah, kot ste lepo rekli, mi bi želeli predvsem te v glavah spremeniti. Zato smo se na našem inštitutu kot sem omenila, odločili si postaviti zrcalo. Pri vsakem od naših projektov poiskati odslikave slovenstva v smislu naši ljudje drugod ampak tudi drugi ljudje pri nas. In to smo poskusili tudi na najrazličnejših državnih institucijah na takšnih priložnostih ponuditi kot možno razmišljanje in delovanje.

Ko so me pred nekaj leti prišli s televizije vprašati ali lahko povem nekaj besed o tej razvpiti izjavi Angele Merkel o tem, da je multikulturalizem v Nemčiji mrtev pa so me vprašali kaj se vam zdi kako je pa pri nas ali bi pri nas morali priseljencem tudi nuditi to pa ono pa tretje sem rekla, poglejte, postavimo si zrcalo.

Poglejmo to kaj tako zelo spoštujemo, cenimo, občudujemo pri naših izseljencih, pri naših zamejcih, spoštujemo gojenje jezika, kulture, tradicije, navad, pesmi, plesov. Zakaj nebi ob tej odslikavi tako razumeli tudi ljudi, ki so prišli k nam in so zdaj tudi naši ljudje, ker skupaj živimo v naši samostojni državi. Tako, da mi poskušamo, kot pravim, tako konceptualno, tako raziskovalno, pa tudi ko imamo pač dolžnost, da tudi posegamo, kot raziskovalci, v družbene razprave, v aktualna vprašanja, tudi v seveda probleme, ki nastajajo z migracijami, poskušamo torej prav z odslikavami, zrcaljenjem pojasniti, kako pomembno je razumevanje fenomena migracij, prav pravzaprav skozi ta naslov našega srečanja, ki se mi zdi ne samo posrečen ampak tudi zares inspirativen za naše razmišljanje.

Če izhajam iz tega in preidem na bolj osebni nivo, na mojo izkušnjo, jaz sem živela kratek čas v Kairu, nekaj časa v Jeruzalemu, potem pa sem imela to srečo in ta privilegij, da sem živela 4 leta in pol v Združenih državah Amerike in tudi tam opravila raziskavo med našimi izseljenci in njihovimi potomci in tudi seveda sama živela to imigrantsko izkušnjo.

Leta 2004 sem se vrnila v Slovenijo in zame čisto osebno je bilo vedno težko ločiti kaj je izseljenstvo, kaj je priseljenstvo, kdaj sem izseljenka, kdaj sem priseljenka. Ko sem poslala svoje tekste za objavo v Slovenijo, mi je bilo težko reči, aha, iz tega stališča tako vidim, iz izseljenskega tako, iz priseljenskega drugače, kajti jaz sem bila oboje.

In tako smo seveda tudi ljudje, ki smo vpeti v najrazličnejše emigracije, tudi znotraj slovenskega etničnega prostora, ne samo preko oceanov, smo seveda vedno oboje. Od nekod odhajamo, nekam prihajamo.

Iz svoje izkušnje sem se naučila tudi to, da je pomembno zame osebno in zame, kot za raziskovalko, poslušati ljudi, ki izkušnjo imajo, zato sem se v Združenih državah Amerike tudi čisto metodološko odločila za metodo ustne zgodovine ali če hočete za metodo pripovedovanja življenjskih zgodb. Skratka odločila sem se, da bom sledila temu kako ljudje opisujejo svojo izkušnjo, kako oni definirajo svojo identiteto, kako oni definirajo celo pojme znotraj nekih konceptov in je to veliko bolj relevantno kot to, kar sem jaz prinesla z nekih knjig, znotraj paradigm, znotraj konceptov in tako naprej v en svet, ki sem ga seveda imela možnost živeti, kot izseljenka, če hočete, migrantka, pa vendarle v zelo omejenem časovnem okviru.

Tudi na našem inštitutu smo se v zadnjih desetih letih zelo veliko ukvarjali z življenjskimi zgodbami, sestavljenimi identitetami in z medkulturnim dialogom in se še in znotraj tega smo postavili tudi na naši spletni strani nekaj življenjskih zgodb, te bomo še dodajali, tukaj nam je pomagal finančno urad, za kar smo mu zelo hvaležni, ki je pokazal zanimanje za ta način, prenašanja izkušenj tudi zgodovinskih, zato, da mi pravzaprav zagledamo razen teh običajnih determinant identitete, kot so jezik, kar je pomembno, tradicija, kar je pomembno, neko zgodovinsko zavedanje, kar je tudi pomembno, vendarle tudi osebne intimne interpretacije, kaj je identiteta, slovenska pa tudi ne samo slovenska.

In ena od stvari, ki so mi v Združenih državah Amerike postale tako zelo prezentne, očitne, razumljive, je seveda sestavljena identiteta. Torej je identiteta, ki ni izključujoča, ali ali. Samo dve možnosti ampak je vendarle ravno zaradi migracij, zaradi zgodovine, zaradi meja, ki so tu in tam, v našem svetu in etničnem prostoru sploh tako neverjetno sprejemljive bile in so pravzaprav še. Pravkar je predvčerajšnjem ali pred štirimi dnevi še ena meja padla in mislim, da se vsi tega veselimo.

Torej zaradi vseh teh razlogov smo ljudje sestavljeni. Ni treba da smo samo eno, lahko se čutimo in Američane in Slovence, in Slovenci in Italijani, in Hrvati in Slovenci ali morda še več od tega. In tukaj se mi zdi, da je osebna intimna izkušnja ljudi, ki živite, pa tudi sebe lahko zraven, zaradi svoje migrantske izkušnje prištevam, ki živimo v več svetovih, v več jezikih, v več kulturah, da moramo to ne samo razumeti in upoštevati ampak jemati kot bogastvo, kot privilegij, kot srečo, en kot izgubo ampak kot zares nekaj kar lahko nas povezuje in plemeniti.

Tako da smo ne samo jaz, tudi moji kolegi, kolegice, zelo veliko tudi usmerili naše raziskovalne pozornosti na osebne izkušnje, pa ne samo preko oceana ampak tudi v zamejstvu, tudi na tleh Balkana, s čimer se zdaj zadnje čase veliko ukvarjamo, ker smo pač dobili sredstva za to vse, naše delo je le povezano tudi s tem.

Kot zadnjo stvar, ki bi vam jo rada predstavila, kot naš razmislek in moj osebni raziskovalni pristop, je seveda sodelovanje. Sodelovanje s tistimi, ki jih, kot se grdo reče, vsaj po mojem je to grdo, raziskujemo, torej sodelovanje v tem, da približamo tako tukaj javnosti, širši in ozki strokovni, kot seveda mednarodni javnosti, migracijsko izkušnjo slovenskega etničnega prostora, zato je potrebno sodelovanje z ljudmi. Ne samo to, sprejemanje in spoštovanje osebnih intimnih in kolektivnih izkušenj, zato sem jaz osebno recimo naredila dokumentarni film, Američanke, spletno stran o življenjskih zgodbah, ki jo nadgrajujemo. S svojim sodelavcem Joe Valenčičem vsa pred dvema letoma prav ob taki priložnosti pripravila tudi razstavo, Dosežki ameriških Slovencev, prispevek kulturam dveh domovin.

In ker je danes po srečnem naključju moj prijatelj in sodelavec, Joe Valenčič, iz Clevelanda, druge Ljubljane kot veste, tukaj med nami, bi v potrditev tega kar sem do sedaj povedala, mu namenila nekaj minut časa, ki mi je odmerjen, in bi ga prosila, da on pove nekaj kar se mi zdi, da je zanimivo, pomembno in so tudi moji predhodni govorci omenili, to je prihodnost.

Torej kaj pravzaprav je pred nami? Kaj se dogaja? Jaz sem ponudila koncept sestavljenih identitet, medkulturnega dialoga, spoštovanja in sprejemanja raznolikosti v teh odslikavah slovenstva in različnosti ampak vendarle, če pogledamo v Združene države Amerike, v Cleveland, kot eno pač največjih, najstarejših slovenskih skupnosti in kaj se tam dogaja? Kaj izumira? Kaj nastaja? Kaj se spreminja? Kaj izginja? Kje je bogatenje, kje je izguba? Bi zato, ker sama tam nisem bila, zadnje dve leti in nočem govoriti na pamet, bi zato prosila Joea, če se mi pridruži in čisto na kratko opiše, ker se mi zdi, da je mogoče tudi enovit v eno tako situacijo, kot je v Clevelandu, mogoče inspirativen za našo nadaljnjo diskusijo, mogoče tudi pogovor ob kavi, ki bo sledil in na katerega vem, da vsi nestrpno čakamo.

Joe Valenčič, moj prijatelj in sodelavec. Izvolite.

JOE VALENČIČ: Hvala lepa. Prihajam iz Clevelanda, Ameriška Ljubljana, samouk sem s slovenščino. Tam sem predsednik federacije društev slovenske narodne podporne enote v Clevelandu, predsednik slovenskega glasbenega muzeja in imam vsak teden slovensko radijsko uro.

V zadnjih letih sem dokumentiral nove trende, možnosti in ideje med Slovenci v Ameriki in tu večinoma gojijo mlajše generacije. S pomočjo urada za Slovence po svetu sem dokumentiral slovenske naselbine, ne smo v Clevelandu ampak v Minnesoti, Utah, New York, Kolorado in drugod.

Po mesti po Ameriki, tam kjer so se Slovenci naselili, naše ustanove, cerkve in kulturni domovi, so bile pomembne za naše slovenske soseske. V zadnjih letih, zdaj ki se ameriška mesta na novo poživijo, kot ena nova renesansa, te stare slovenske soseska in ustanove tudi uživajo svojo renesanso.

Mladi umetniki, glasbeniki in podjetniki se vrnejo in obnavljajo stare hiše in trgovine in se zanašajo na te slovenske ustanove, ki so že tam. Na primer v moji soseski Collinwood, nekdanji hrvaški dom, je zdaj postal znana koncertna dvorana za Rock glasbo in okoli te dvorane so zdaj nove kavarne, galerije in trgovine, zraven pa je tudi slovenski delavski dom, ki je del te renesanse. Investitorji so obnovili gostilno in balinišče in to je vabilo novo publiko in okrepilo slovensko sceno.

Slovenska glasba in slovenska kulinarika nas združuje. Mladi slovenski ansambli in glasbeniki se še vedno pojavljajo in naši slovenski festivali v Minnesoti, v Pensilvaniji in drugod jih promoviramo in jih v nove zvoke.

Mladina tudi razvija slovensko kulinariko. Na primer v Koloradu RockyMountain potica company, pošilja našo slaščico po celi Ameriki.

V Minnesoti, Clevelandu in Pensilvaniji tečaji slovenščine pomagajo starejšim generacijam enako, kot mlajšim študentom.

Naša slovenska mladina si ne more več privoščiti letalske karte za Slovenijo, se pa povezujejo z internetom, Facebook, Youtube in spletne strani za vsak interes, da je res postala Slovenija globalna vas za naše Slovence po svetu in posebno za našomladino. Hvala.

GOSPA MILHARČIČ-HLADNIK: Samo za konec, dovolite mi, da bi se pridružila pobudi oziroma vam povedala, da tudi na našem inštitutu razmišljamo kako bi nekako prepričali seveda z argumenti in tudi znanstveno in strokovno našo širšo pa tudi politično javnost, kako pomembni so dialekti. Kako ni samo čistost slovenskega jezika, pravilnost, gramatikalna pravilnost slovenskega jezika nekaj, kar krepi slovensko identiteto ampak so to res, kot ste vi omenili, dialekti.

Dialekti tako ti, ki danes obstajajo, kot seveda, da tako rečem, zgodovinski dialekti, način kako Joe govori, ker je pač to izvira iz jelšanščine izpred 100 let nazaj. Kako je pravzaprav včeraj gospod, ki je prišel na inštitut in tudi tukaj sedi in vsa se srečala, ker je iskal kolegico rekel, jaz sem Slovenec ampak ne govorim čisto dobro slovensko, kako bi morali tudi tukaj pravzaprav začeti spoštovati najrazličnejše oblike slovenščine znotraj jezika, prav tako pravzaprav sprejeti vse te različne odslikave, saj ni pravilnost to kar nas povezuje ampak verjetno čustva, ljubezen, navezanost do tega kar slovensko za vsakega od nas je. Hvala.

(iz magnetograma Državnega zbora)