VIDEO: Žeja po upanju

| 24.07.2013, 09:53

Na Svetovnem dnevu mladih, v Riu de Janeiru, ima za skupino slovenskih romarjev, škof Anton Jamnik prvo katehezo od treh. Z mladimi bo najprej razmišljal o hrepenenju po Bogu, ki je položeno v srce slehernega človeka.

Resničnost časa

„Smo v enem od tistih obdobij, ki bo zaznamovalo in določalo zgodovino za prihodnja stoletja. Lahko bi ga postavili na isto raven, kot je padec rimskega cesarstva, začetek srednjega veka, razcvet renesanse, obdobje razsvetljenstva ali pojav industrijske revolucije. Vsako obdobje v zgodovini ima svoje značilnosti, svoje probleme, posebna vprašanja in v tem smislu je vsako nekaj enkratnega. Tisto, kar dela današnji čas drugačen od drugih in zato tudi unikaten, je to, da gre za hkratno kombinacijo velikih sprememb tako na področju znanosti, tehnologije, industrije, svobodnega trga, itd. Ravno v hkratnosti vseh teh dogajanj se močno razlikuje od drugih zgodovinskih obdobij.“

Življenje je danes silno razbito

„V sodobnem načinu življenja vedno bolj prevladuje individualizem in iskanje prijetnega življenja, katerega osnovna zahteva je določena mera tolerance oziroma pravičnosti. Za to obdobje je značilna samo zelo okrnela in minimalistična morala. V tradiciji je bilo življenje pojmovano kot božje stvarstvo. Človekova svobodna volja je bila predvsem v tem, da odkrije to, kar Bog pričakuje od njega, osnova za odločanje je bil božji indikativ. Takšno gledanje počasi izginja s postopnim prelomom s tradicijo in vedno večjim poudarkom na človeku kot racionalnem, svobodnem, avtonomnem in enakopravnem bitju. Sodobni človek pri svojem etičnem odločanju stoji na razpotju: ali naj se zapre v svet liberalistične zamozadostnosti, samovoljnosti in preračunljive pragmatike ali pa naj svojo identiteto išče znotraj občestva, vrednot, bližine drugega in se v doživljanju skrivnosti bivanja odpira Presežnemu?“

Upanje je prepričanje, da ima vse na svetu svoj smisel

„Čas, v katerem živimo, zaradi naraščajočega občutka nesmisla življenja in obupovanja vse nas še posebej vabi in sili, da vso širino in vrednost upanja, ki ga vsebuje naša vera, znova odkrijemo in iz njega globlje zaživimo. Upanje kot krščanska krepost se bistveno razlikuje od nekakšnega samoniklega in nerazumnega optimizma, ki se izraža v besedah: bo že kako šlo, saj je še vedno kako bilo. Toda ob tem lahko rečemo, da je optimizem zmotno upanje, ki ga imajo samo bojazljivci in neumneži. Upanje je krepost, je moč, je junaška odločnost duše. Najvišja oblika upanja je premagan obup. Navadno mislimo, da je lahko upati. Vendar upajo samo tisti, ki so imeli pogum obupati nad slepili in lažmi, za katerimi so se čutili zavarovane in so to zmotno imeli za upanje. Če hočemo priti do upanja, moramo iti do konca obupa. Samo kadar prideš do konca noči, srečaš novo zarjo.“

Kot je treba spomladi vode, ki od vsepovsod priderejo na dan, zavarovati, da se ne razgubijo v napačnih tokovih in naredijo celo škodo, tako je treba tudi nove impulze in hrepenenja, ki se javljajo na duhovnem področju, vedno znova prečiščevati in jim dati bolj jasno obliko, če hočejo zares doseči svoj cilj.