“Ko večnost vstopi v moje telo”

| 11.07.2013, 15:11

“Ko večnost vstopi v moje telo,” je po besedah Janje Frelih Gorjanc občutek, ki nam nakazuje primeren trenutek, da začnemo razmišljati o razdelitvi svojega imetja. V prvi julijski oddaji Modrost v očeh smo pozornost namenili – večkrat zelo boleči – temi zapuščanju materialnih stvari. O tej temi sta z nami govorili zakonska in družinska terapevtka Janja Frelih Gorjanc, ki je predstavila čustveni del odpovedi imetju ter odvetnica Mateja Maček, ki je z nami delila povsem praktične nasvete, kako se razdelitve premoženja lotiti v pravnem smislu.

Vprašanja, ki se dotikajo dediščine, so pogosto vir sporov v družini, zato nam je Janja Frelih Gorjanc zaupala, kako se tega lotiti s posebno mero občutljivosti. Kopičenje in skrbno čuvanje svojega imetja lahko predstavlja marsikaj: potrdilo, da smo še živi, nekaj, kar nam pomaga bežati smrti, ki se je bojimo; strah, da bomo z našo odločitvijo o razdelitvi koga prizadeli in še kaj, zato je nujno, da se najprej soočimo z lastno minljivostjo. Zelo pomembno je tudi, da sami odločamo o razdelitvi svojega imetja, da sprejmemo to odgovornost in je ne prelagamo na druge.

V oddaji tudi o tem, kako lahko presežemo svojo neodločnost pri odločanju, komu bi kaj podarili oziroma zapustili.

Odvetnica Mateja Maček pa nam je zaupala še pravne vidike razdelitve premoženja. Z nami je delila nasvete o tem, kako sestaviti oporoko, kaj je to darilna in kaj izročilna pogodba. Pa tudi o tem, kako pravno urediti razmerje, da svojci skrbijo za ostarelega sorodnika, v zameno pa jim on zapusti svoje premoženje. Mateja Maček je spregovorila, kako se izogniti najpogostejšim napakam, ki jih posamezniki storijo pri urejanju vprašanja zapuščanja imetja. Zelo pomembno je, da vse dokumente, ki jih podpišemo, skrbno preberemo in se prepričamo, da smo napisano pravilno razumeli. Napor, ki ga vložimo v to, se nam zagotovo poplača s tem, da se izognemo kasnejši slabi volji.

V razmislek pa še besede patra Anselma Grüna, ki pravi: “Premišljevati bi morali o tem, da moramo umreti in se v smrti končno odpovedati vsemu svojemu imetju. Zato naj bi se tega, kar se zahteva od nas v smrti, že prej vadili. Notranje naj bi se ločili od vsega imetja. Potem bomo lahko samega sebe bolje izročili v Božje naročje. Kdor se oklepa imetja, prileti trdo na tla. Le kdor se ga je osvobodil, lahko rahlo in nežno pristane v Božjem naročju.”