Slovenska pristava pri Clevelandu
Uspešni pikniki na Slovenski pristavi
| 29.07.2013, 11:46 Matjaž Merljak
Clevelandska misijonska znamkarska akcija je priredila svoj vsakoletni piknik na Slovenski pristavi v nedeljo, 14. julija. Pričel se je s sveto mašo darovano ob 12:30. Maševal je argentinski rojak Franc Urbanija, ki je na večtedenskem obisku pri sorodnikih.
Po sveti daritvi so člani akcije postregli s kosilom in nato se je popoldne razvil prijateljski pogovor v senci pod visokimi drevesi. Še vreme je bilo naklonjeno, saj je vse dni v tednu prej deževalo, a v nedeljo je sonce lepo grelo druščino. Da je bilo popoldne še toliko bolj koristno za misijonarje, so izvedli tudi srečelov. Mladina se je pa veselila v plavalnem bazenu, ki jih privabi kar nekaj ob toplem vremenu.
Preteklo nedeljo, 21. julija, je pa Pristava spet izvrstno zaživela. Že pred opoldnevom je bilo parkirišče polno avtomobilov, saj ta dan je vabila na veselo nedeljsko popoldne župnija svetega Vida. Župnik Jože Božnar je daroval sveto mašo ob opoldne. Med nagovorom ali pridigo se je osredotočil na preteklost župnije in izpostavil pomembne dogodke preteklih 120 let, od kar je bila župnija ustanovljena. Letos namreč praznuje svojo 120. letnico. Bil je to tudi 20. po vrsti piknik župnije na Slovenski pristavi. Pred tem časom je župnija, kakor vse druge, priredila neke vrste karneval na svojih prostorih okrog cerkve. Ti pikniki na Pristavi so se dobro izkazali, saj pridejo rojaki in prijatelji svetega Vida od daleč na okrog. Po maši so vsi postreženi s kosilom in popoldne je dovolj zabave za vse mlade in mlade po srcu. Kot posebnost, poleg lepe glasbe Alpskega seksteta, je pripravljalni odbor povabil še Havajske in Polinezijske plesalce, ki so goste zabavali. In kakor na vsakem pikniku te vrste, je izveden srečelov, ki pa tudi prinese lep dohodek.
Clevelandski slovenski radijec Tony Petkovšek je bil izvoljen in bo dobil priznanje za 52 let oddajanja ameriško-slovenskih dnevnih radijskih oddaj 3. avgusta. Mednarodna zveza, ki promovira polko, ga bo počastila z banketom in seveda s priznanjem. Do preteklega leta je vodil dnevni program, a sedaj se je na pol upokojil in vodi še dveurni program ob sobotah popoldne.
V sosedni državi, Pennsyilvaniji je v vasici, ki se imenuje SNPJ Burough, vsako leto velik festival slovenske glasbe. Tam nastopijo običajno tudi glasbene skupine iz Slovenije, ko gostujejo med rojaki v Ameriki in Kanadi. Ta tridnevni festival je potekal od 12. do 14. julija. Kot vsako leto je obiskalo ta kraj več tisoč ljubiteljev slovenske glasbe.
Slovenski mladenič, Billy Vidmar je bil tretji v zvezni državi Ohio v skupini 7500 tekmecev za nagrado v pisateljstvu. Mladenič, ki bo šel v srednjo šolo jeseni, je pravi besednjak. Napisal je zgodbico o vremenski nezgodi, katera je porušila dom, a ko je zvedel, da je njegova sestrica nesrečo preživela, je ugotovil, da ni bilo vse zgubljeno.
Ko pa govorim o nesreči, se pa spomnim na besede, katere sem bral v slovenskih medijih. Žal besede zapisane v sveti knjigi ne veljajo za Slovence, vsaj za marsikatere ne. „Ljubi Gospoda, svojega Boga z vsem srcem, z vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe“. Lepe besede, a žal jih Slovenci nočemo ali ne slišimo ali pa morda še celo ne razumemo. Zakaj si ne moremo pogledati v zrcalo in videti samega sebe, kakršni smo?
Naša polpreteklost nas goni k sovraštvu do soseda, za kar nas božja beseda opozarja in vabi k razumevanju drugače mislečih. Že desetletja, če ne že stoletja, si delamo krivico sami sebi. Ne znamo pogledati globoko v srce in videti odsev in priznati, kar vidi večji del Evrope, sveta. Vsa Evropa si je priznala krivice storjene v polpreteklosti in se sprijaznila z dejstvom. Večina te oble priznava krivice, ki so jih povzročili 'izmi' preteklosti: fašizem, nacizem in komunizem. Vsi trije so Slovenijo po svoje oropali, a slednji je storil več sovraštva in nesoglasja našemu narodu, da ne govorimo o tisočih pomorjenih samo zaradi drugačnega mišljenja in prepričanj. Vem, da se je vsak bojeval po svojih prepričanjih, za svojevrstno svobodo ne glede, katero uniformo si je nadel. Pač sledil je svojem srcu in zato naj bi bil po tolikih letih kaznovan, pozabljen ali heroj. Odvisno, kdo ga ocenjuje. Človeško bitje mora spoštovati in ceniti drugače mislečih, z drugačnim prepričanjem. Tako smo ustvarjeni, imamo človeško pravico, ki je dana vsakemu. Res, da ne moremo se strinjati z vsemi, v vsakem primeru, a vseeno se lahko marsikaj naučimo od drugače mislečih. Nam, če smem tako reči, odpre srce in vid raznolikosti. Kaj če bi vsi bili istega prepričanja, istega mišljenja, bi še danes govorili o ploščati zemlji.
Slovensko javno mišljenje, sodeč po novicah iz Slovenije, je odvisno od ljudi na visokih položajih, ki po neki meri pojmujejo mišljenje drugih. Slovenska vlada, z predsednikom državnega zbora na čelu, Jankom Vebrom, se je 11. julija spomnila genocida v Srebrenici, a je istočasno nezmožna se spomniti svojih mož in žena, svojih bratov in sester, ki ležijo po tolikšnih zamolčanih grobiščih po Sloveniji. Janko Veber je še celo baje dejal in pozval, da se z ohranjanjem spomina na žrtve in še celo njihove družine, z zavedanjem, da je mogoče spoštovanje enakosti doseči le s sprejemanjem različnosti in z optimističnem ohranjanjem upanja v boljši jutri, da se Srebrenica nikoli več ne ponovi. Vse lepo in dobro se spominjati žrtve, ki so padle, toda gospod Veber, spoštujem vaše delo v državnem zboru, posebno v teh kriznih časih, a vseeno, kaj pa naši Slovenski junaki, ki ležijo v 600 evidentiranih grobiščih po Sloveniji (v Kočevskem rogu, Teharjah in Hudi jami jih leži več kot v Srebrenici, da naštejem samo peščico), a teh se pa ni treba spomniti in biti opomin, da se kaj takega nikoli več ne ponovi? Se res lahko svoji bratje na debelo pobijajo in njih trupla mečejo v brezna v pozabo, kot da jih nikoli ni bilo?
Vsaka mati joče za svojim sinom, ne glede za koga se je bojeval ali kakšno uniformo je nosil. Človek je bil, njen sin. Čudna zadeva, čudno mišljenje, se mi zdi. Kaj pa če bi to bil vaš oče ali brat na pol mrtev in vržen v kamnito brezno. Bi tudi takrat tajil in molčal in istočasno memoriliziral tuje umrle? Čas je že, da se Slovenija najde paralelno z ostalo Evropo in prizna, da ni vse rožnato in zlato, kar so in še obljubljajo 'izmi', ki so vsi trije razgrajali po Sloveniji, pri čemer je komunizem povzročil daleč največ gorja, ki je razgrajal in še danes divja s pomočjo peščice totalitarnih oblastnikov. Ni čas da se Slovenija ozre v svet in vidi luč spoštovanja drugače mislečih. Spoštuj in ljubi svoje bližnjega, kakor sam sebe - naj velja tudi za Slovence.
