VIDEO: Ljubo doma - Matejin potopis - zadnji del
Slovenija
Ko smo se ustavili v Škofji Loki na avtobusni postaji in so izstopili še zadnji počitnikarji našega avtobusa, se objeli s svojimi domačimi, je v meni zvenel en velik hvala. Spomnila sem se besed prijateljice Vide, ki je bila z nami na tej poti in je na koncu roditeljskega v vrtcu vedno rekla: lepo smo se imeli in nič se ni zgodilo, to je najbolj pomembno. In to drži. Vidi sem hvaležna, ker je te dni, ko zame in vse sodelavke in sodelavce niso bile počitnice, skrbela, da sta jih Manca in Jan imela.
Srečno smo prišli na cilj, zdravi in zadovoljni. Utrujeni? Aha, malce pa že.
Domov smo se vrnili z dodatnim kovčkom, v katerem hranimo lepe vtise, poznanstva, prijateljstva, takšna in drugačna spoznanja. Na taki poti človek ceni tisto, kar mu je doma čisto samoumevno in se čudi nad tistim, česar ne bi videl, če se ne bi podal tako daleč. Zato je lepo, ko greš in še lepše, ko se vrneš.
Ferrara, kjer smo imeli zadnjo skupno sveto mašo, je prijazno, kolesarsko, akademsko mesto, ki nas je pričakalo v dežju. Lepa priprava za to, kar doživljamo danes. Po temperaturah, ki so segale tudi nad 40 stopinj, je bilo zelo čudno na plano povleči dežnike. Takrat sem se zavedala, da ni bilo samoumevno, da smo imeli lepo, čeprav na trenutke prevroče vreme. Na zadnjem postajališču smo našim počitnikarjem razdelili skupinske fotografije, da si bodo zapomnili obraze, s katerimi so prepotovali 3000 km. Ko smo prestopili mejo, samo zapeli: Slovenija, od kod lepote tvoje in tako naši dragi domovini tudi čestitali za rojstni dan. Nam pa je zmanjkalo časa za vsa praznovanja, ki smo jih imeli ta dan - godovi, rojstni dan. Le na kratko smo se poveselili, nazdravili, saj časovne omejitve narekujejo tempo potovanja. Pa saj se še vidimo in takrat kakšno rečemo, a ne?
Nič, ne morem mimo nekaterih zahval, ki so iskrene. Vsem počitnikarjem hvala za zaupanje in veselje, ki ste ga delili z nami. Hvala vsem sodelavkam in sodelavcem, ki ste zaradi našega potepanja ostali doma in delali še več. Vsem vodnicam, vodnikom, šoferjem, našemu šefu, sodelavkam in sodelavcem iskrena hvala za več kot odlično sodelovanje, bili smo res pravi „dream team“ - sanjska ekipa. Resnično drži: z Ognjiščem je vedno lepo, duhovno, veselo, toplo. Zato svoj potopis sklepam z vprašanjem: Kdaj in kam gremo na 12. radijske počitnice?
