Prihaaaajamooooo! Matejin potopis – sedmi del
Radijski utrip
Dragi domači, sodelavke in sodelavci, prihajamo. Potem ko nas je na Jonskem morju obiskal Martin Krpan, s katerim se odlično ujame naš Jure, smo prespali še eno noč in jutro začeli s prevažanjem kovčkov. Doma sem stvari še nekako spravila vanj, uf, potem pa kar ni šlo … Najbrž zlikane obleke zavzamejo manj prostora – ja, to bo.
Nekaj napetosti mi ti premiki vedno zbudijo, pa potem dejstvo, da je pred nami 700 km vožnje. Pa me ne skrbi zaradi sebe, ampak zaradi drugih in res v prvi vrsti zaradi Mance in Jana, čeprav sta, tako ko vsi otroci, ki so z nami, prvaka v potrpežljivosti in se imata lepo. Le na postajališčih je malce naporno, ker vse poti do toalet vodijo mimo neštetih igrač in potem se začne: mami, jaz bi to, pa ono, pa … No, res smo se preveč razvadili, saj v naših počitniških krajih ni bilo nobenih trgovinici in zato niti želja. Aja, edino posode z igračami za kovanec so bile tam in seveda, otroka sta jih opazila. Moram še kaj povedati?
Pa pojdimo stran od nakupovanja, čeprav se zdaj mnogi ukvarjajo, s kakšno malenkostjo bodo razveselili domače. A ne ustavljamo se le na postajališčih, vsak dan imamo v eni od cerkva, ki lahko sprejeme osem avtobusov počitnikarjev, sveto mašo – v nedeljo smo se ustavili v mestu Trani. Ko smo se vozili skozenj, me je že vnaprej odbijal vonj, ki sem si ga v avtobusu le predstavljala – slikovito ga ustvarjajo ulični prodajalci školjk in si predstavljate, kako vročina začini že tako poseben vonj? A ko skozi nekaj ulici prideš do trga, kjer se odpre pogled na cerkve sv. Nikolaja romarja, si rečeš le vauuuu: cerkvica kraljuje ob morski obali, nagovarja na zunaj, saj gre za mogočno arhitekturo z belim kamnom, ki se zlije z morjem in s svojo notranjost, svetlostjo, preprostostjo, to je idealen kraj za romarja, saj ga v takem prostoru nič ne zmoti na poti iskanja presežnosti.
Noč smo preživeli v Riminiju. Najbolj me je razveselilo, da sta otroka končno pojedla poln krožnik pašte. Očitno je vonj po domu že tako močan, da je tudi hrana zanju bolj okusna. Potovanje z avtobusom pa nudi priložnost, da se družimo, pogovarjamo, kujemo načete: med drugim ti ob čudovitih pogledih na italijansko obalo in cvetoče oleandre tik ob njih petletni sin zaupa, s katero se bo poročil in doda: „A bova lahko pri nas doma živeli?“
Danes je pred nami manj kilometrov, zadnja skupna sveta maša pa v Ferrari. Predvsem pa bo praznično, saj imamo na našem odličen avtobusu tri godovnjake, ki jih varuje sv. Janez Krstnik. Naj tudi vse nas, da bomo srečno prišli na cilj. Takrat se ponovno oglasim, zato vas vabim, da preberete tudi zadnje poglavje nadaljevanke, ki nastaja na 11. radijskih počitnicah.
