Misli se že obračajo proti domu – Matejin potopis šesti del
Slovenija
Petek mi je že od nekdaj všeč, ker ima v sebi vsa pričakovanja lepega, ki ga želimo doživeti ob koncu tedna. Za tiste, ki se nismo podali v Lecce, je bilo to dan, ko smo si peli: smisel življenja je življenje na plaži. Lecce je sicer mesto, vsekakor vredno ogleda, počitnikarji so iz njega prihajali zadovoljni, saj jih je prevzelo s svojo baročno arhitekturo.
In kaj smo počeli mi? Po maši smo čofotali v bazenu, popoldne pa, menda je bilo 41 stopinj, prespali v klimatizirani sobi. Luksuz brez primere, vam rečem.
Včeraj sem vam obljubljala, da vam povem, kako je na obali. Hmm, nisem je še videla. Naš hotel je od nje odmaknjen, tja vozi le vlakec, ki nam je popoldne odpeljal pred nosom, zato smo se potem odločili za bazen, ki nam je pisan na kožo. Jan še vedno skaklja okrog njega, Manca je prava plavalka, vsi otroci, ki so z nami pa so prava morska klapa, ki se odlično zabava. Lepo jih je opazovati, predvsem niti prijateljstva, ki jih pletejo, zato so pri nas na dnevnem redu vprašanja: „Mami, se bomo potem s Katarino, Nežo, Tinkaro, Lukom, Janom in Mihom še kaj srečali?“
Zvečer smo plesali ob bazenu. Ko sem opazovala počitnikarje, se mi je zdelo, da so mnogi čakali prav ta trenutek. Ples je prijetna zabava in to je bilo videti tudi tokrat. Vsak večer je prinesel drugačno obliko zabave, vedno pa velik odmerek smeha, kar je najbolj dragoceno.
Nič, lepo nam je in ja, zato bo treba kmalu domov – da bodo ostali lepi spomini. Z otročkoma smo zjutraj že odštevali, kolikokrat gremo še domov: „Komaj čakam, da se bomo pocrkljali z očkom,“ je rekel Jan, Manca pa dodala: „Pogrešam domačo hrano. Ali nama bo mama spekla palačinke?“ Bo. Misli se že obračajo proti domu, jutri se bodo tja obrnili tudi avtobusi.
