Bolj veselo kot enajsta šola; Matejin potopis - prvi del
Slovenija
11.radijske počitnice – cilj Italija. Zaljubljena v to sosednjo deželo sem se odločila, da tokrat gremo. Sicer v ne popolni družinski sestavi, očija smo pustili doma, s seboj pa vzeli prijateljico Vido, ker sta Manca in Jan še majhna in potrebujem pomoč. Ne sprašujte me, kako je potekalo pakiranje – dva polna kovčka sta pokala po šivih, potem sem ugotovila, da toliko najbrž v resnici ne potrebujem, zato je vsaj tretjina reči ostala doma. Nam kaj manjka? Hm, zaenkrat še ne.
V Škofji Loki je bila naša vstopna postaja in prvi šok, saj postaje v tako umazano katastrofalnem stanju še v življenju nisem videla. Spoznavanje potnikov, rokovanje s prijatelji … Sama na radijske počitnice odhajam šele drugič, zato se ljudje med seboj bolj poznajo kot jih jaz. Počitniška trojka postajamo vodnik Urban, voznik Jože in jaz. Sledilo je premagovanje kilometrov, ki so zaradi odlične vožnje našega šoferja Jožeta in zanimivostih, ki jih je podajal vodnik Urban, hitro minevali. Prvi strah, ki se pomeša s pričakovanji, je premagan in odlično nam gre.
Prva dva dneva naših počitnic sta bila ena sama pot, saj smo prepotovali 1000 km do obale Jonskega morja, kjer bomo zdaj nadaljevali naše druženje. Bolj kot ne je vsak avtobus potoval po svojem načrtovanem tempu, le na dveh krajih smo se srečali vsi: v soboto v Bologni, na grobu sv. Dominika in v nedeljo v San Giovanni Rotondu, na grobu sv. p. Pija. Med obema je velika razdalja, a močna duhovna bližina, saj sta sv. Frančišek Asiški in Dominik živela v istem času in nagovarjala s svojo duhovnostjo.
V cerkvi sv. Dominika smo se prvič srečali vsi počitnikarji in objela nas je s svojo svetostjo in prijetno svežino, saj so bile temperature v Bologni take, kot se za poletje spodobi. Začutili smo utrip mesta, poiskali vsak tisto, kar smo iskali, mi smo bili veseli, ker je bila blizu restavracija s hitro prehrano. Ja, saj vem, da ni zdravo, ampak to je bil očitno eden zadnji obrokov, ki sta jih moja otroka z užitkom pojedla. O prehranjevanju v hotelu kdaj drugič ...
V soboto zvečer smo bili skoraj vsak v svojem hotelu. Naš je bil prijeten in prijazen. Zdelo se mi je, da je to neprecenljivo in resnično je bilo. Po zajtrku pa pot proti San Giovanni Rotondu. Sama sem tja romala prvič. Nikoli ne vem, kako me bo nek kraj, ki je tako obljuden, znan, nagovoril. Me bo pustil prazno, ravnodušno, me bo prevzel? Zgodilo se je slednje – že ob prihodu me je razveselilo, saj sem videla br. Šefana Kožuha, našega radijskega prijatelja in predvsem osebnega. Po sveti maši in njegovem nagovoru, ki me je opogumil, saj je poudaril, da Bog nikoli ne obupa nad nami, če le želimo prejeti njegove milosti, smo si skupaj z njim ogledali kapelo sv. p. Pija, do katere nagovarjajo veličastni in slikoviti mozaiki p. Marka Rupnika. V sami kapeli bi si želela več tišine, a ljudje smo odraz današnjega časa, ki kriči. Mir smo našli v kapeli, kjer je izpostavljeno najsvetejše in v sodobni cerkvi, ki me nagovori z moderno arhitekturo, s preprostostjo, svetlobo, prepletenostjo, zračnostjo. Življenje je lepo zaradi takšnih srečanj, kot je bilo ta dan z br. Štefanom.
Zvečer smo romarji končno našli svoj začasni dom v Novi Yardiniji, velikem hotelskem kompleksu. Po dveh dneh vožnje je bilo lepo priti „domov“. Naše stanovanje je krasno, navdušuje me zelenjem, ki blaži poletno vročino. Končno čas za bazen, počitek, kapučinček … Zdaj, po sveti maši, pride vse to na vrsto, pa družabno srečanje ob bazenu in zanimiv večer. Juhuhu, počitnice so tu. Nadaljevanje sledi …
