FOTO: 4. dan radijskih počitnic – Dan počitniških majic
Slovenija | 18.06.2013, 07:00
Potem, ko so počitnikarji včeraj dan preživeli ali na morju ali ob bazenu in se pridružili čofotanju z radijci, je večer minil v znamenju prireditve „Kdor zna, zna“. Počitnikarji so se v prvem družabnem večeru nekoliko bolj spoznali tudi s sodelavci Radia Ognjišče. Med seboj pa tekmovali v različnih spretnostih ter se navduševali nad čarovniškimi triki p. Roberta. Današnji dan bo v znamenju romanja na grob sv. Nikolaja.
Poslušalce je prvi dan navdahnila okolica hotela, ki se zliva z naravo. Tako je počitnikarka Mira dejala, da so obeti za prihodnje dni odlični glede na to, kar so videli do sedaj. Po besedah Marka pa je „družba prava in morje odlično“. Naj bo tako tudi v prihodnjih dneh.
Počitnikarji so se včeraj zbrali pri sveti maši v hotelu. Pater dr. Robert Bahčič je v pridigi dejal, da se bo naše krščansko življenje zelo poglobilo, „če bomo le odprli svoje srce in doživeli, kako nas ljubi Jezusovo srce, kako se on zavzema za nas, za našo rešitev. Če se zavestno podarimo Jezusovemu Srcu, se nam on podarja na nov način. Z Jezusom se nam podari tudi nebeški Oče. Izpolnjuje se Jezusova napoved: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem« (Jn 14,23). V nas se bo začelo novo življenje, življenje, ki bo oblikovano po Jezusovem Srcu in bo povezano s Svetim Duhom. Tukaj je potrebno dodati tudi posvetitev Marijinemu Srcu, ki je z Jezusovim tesno povezano ter z njim soglasno bije. Ljudje smo po naravi sebični, usmerjeni na svoj jaz. Stalno se vrtimo okrog sebe, okrog svojih želja, načrtov, zahtev, skrbi, potreb. Pri posvetitvi Srcu Jezusovemu in Marijinemu pa smo spodbujeni, da se po Mariji usmerimo stran od sebe k Jezusu. Če v soglasju s posvetitvijo tudi živimo, se bomo rešili sebičnosti. Jezus in Marija se bosta zavzela za nas in nam odvzela naše odvečne skrbi. V to moramo biti popolnoma prepričani. S posvetitvijo jima izročamo svojo dušo in telo, duhovni napredek, svoje molitve, žrtve in dobra dela, svoje skrite duhovne boje, prizadevanje za čistost duše, različne križe, zdravstveno stanje, svojo družino, znance in prijatelje, svoj poklic in materialne dobrine.“
Trdno je dejstvo, da je bil Nikolaj škof v Miri, kjer je v visoki starosti umrl okoli leta 350, potem ko se je z drugimi škofi udeležil koncila v Niceji leta 325. Pobožnim staršem se je rodil potem, ko sta bila že dolgo poročena in sta izgubila upanje na potomce. Bila sta dobra in usmiljena človeka, odprta za reveže. Sin Nikolaj (zmaga ljudstva« pomeni njegovo ime) ju je v tem posnemal. Ko sta mu starša zapustila lepo premoženje, ga je razdelil med reveže, sam pa je postal redovnik. Ko je v Miri umrl škof, so se verniki po goreči molitvi odločili: tisti duhovnik, ki bo naslednje jutro prvi stopil v cerkev, naj bo novi škof. To je bil Nikolaj. Svojim vernikom je hotel biti v vsem zgled, zlasti v dobrodelnosti. Ko je nastopil škofovsko službo, so kristjane v rimski državi še preganjali in tudi sam je bil zaradi vere v ječi. Kmalu po, smrti so ga ljudje začeli častiti kot svetnika. Zaradi svoje dobrote je postal priprošnjik v vseh mogočih življenjskih stiskah. Po legendi je priskrbel primerno doto trem dekletom, ki so bile obubožane in bi zabredle v sramoto, tako pa so se lahko pošteno poročile. Sveti Nikolaj je eden najbolj češčenih svetnikov vzhodne Cerkve; bolj kot njega častijo le Mater božjo. V carski Rusiji so svetnikov spomin slavili z dvema praznikoma: 6. decembra, ko je spomin njegove smrti, in 9. maja, ko je spomin prenosa njegovih posmrtnih ostankov. Leta 1086 so namreč pomorščaki iz italijanskega mesta Bari v Miri ukradli njegove zelo češčene relikvije in jih prenesli v svoje mesto, kjer so še danes (Italijani mu pravijo San Nicola di Bari.) Za svojega zavetnika ga častijo mornarji, brodarji in splavarji. Prve cerkve njemu v čast so postavljali ob vodah. Ljubljanska stolnica, ki je posvečena sv. Nikolaju, je bila prvotno cerkev ljubljanskih ribičev in čolnarjev. Na Slovenskem je temu ljubljenemu svetniku posvečenih največ cerkva – okoli 200. V mnogih so naslikani prizori iz legende o njegovem življenju.“ Iz knjige: Silvester Čuk, Svetnik za vsakdan II., založba Ognjišče.
Spoznajte pokrajino, ki gosti naše počitnikarje
Apulija je ena izmed dvajsetih italijanskih dežel, ki meri 19.362 km² in njeno glavno mesto je Bari. Na severu meji z deželo Molize, na zahodu s Kampanijo in Bazilikato, na jugu z Jonskim morjem in na vzhodu in severu z Jadranskim morjem; ima 400 km morske obale. Leta 2010 je Ministrstvo za zdravje Italije razglasilo 98 odstotkov obale Apulije primerne za kopanje. Apulija se deli na šest pokrajin: Bari (41 občin), Barletta-Andria-Trani (10 občin), Brindisi (20 občin), Foggia (64 občin), Lecce (97 občin) in Taranto (29 občin).
V letu 2012 je imela nekaj več kot štiri milijone prebivalcev. Nekatere manjšine v Apuliji po podatkih iz leta 2010: Albanci (22.775), Romuni (22.633), Maročani (7.662), Kitajci (4.451) in Poljaki (3.828).
Apulia izvira od antičnega ljudstva Apuli (gr. Japigi), ki je v obdobju pred Rimljani prebivalo v centralnem delu Apulije. Druga razlaga pa je, da beseda Apulija izhaja iz lat. besede Apluvia, zemlja brez vode; ne v pomenu, da nimajo dežja, ampak zaradi kraškega površja nima površinskih voda. Apulija je ravninska (53%) in gričevnata (45%) dežela. Edine gore so relativno skromne vzpetine Predapeninov (1151 m) in Garganskega polotoka (1145 m). Prav tako skromno je tudi vodno bogastvo. Edina večja reka je Ofanto in edino jezero s pitno vodo je Occhito, zaradi česar je vsa dežela večkrat v hudi stiski zaradi pomanjkanja vode.
