FOTO: Radijci nagovorili počitnikarje z besedami: Skup' držimo, pa bo šlo
Slovenija | 15.06.2013, 14:30
Potem, ko so počitnikarji naredili prve kilometre, so jih najprej pozdravili vodniki turistične agencije Kompas in sodelavci Radia Ognjišče. V prvem počitniškem časopisu so med drugim zapisali, da si naj počitnikarji res vzamejo čas drug za drugega. Uvod v počitnice pa je ila sveta maša v katedrali sv. Dominika v Bologni. Msgr. Franci Trstenjak je med drugim dejal, da želi počitnikarjem res nepozabne dni z željo, da bo minilo vse brez težav. „Za to pa smo odgovorni vsi, vsak posebej. Prepričan sem, da nam bo z Božjo pomočjo to tudi uspelo,“ je dejal msgr. Trstenjak.
„Začele so se enajste počitnice Radia Ognjišče, ki je skupaj s Kompasom izbral za cilj prelepo italijansko deželo Apulio, ki jo oblivata Jadransko in Jonsko morje. Naš cilj je obala Jonskega morja, kjer so se hotelski kompleksi ujeli z zaščitenim naravnim parkom, zaradi česar stavbe ne smejo biti višje od najvišjih dreves,“ je zapisano v prvem počitniškem časopisu. Besede iz časopisa objavljamo v celoti: „Za spodbudo si ponovimo misel, ki pravi: „Dobro je imeti cilj, h kateremu potuješ, toda pomembno je potovanje, ne cilj“. Zato vas vabimo, da vzamete potovanje - vožnjo kot pomemben del počitnic in ne zgolj kot napor in „nujno zlo“. Po zaslugi vožnje z avtobusom bomo lahko poromali na grob sv. Dominika, pa sv. patra Pija in sv. Miklavža. Obiskali bomo tudi prelepe cerkve in spoznavali zanimiva mesta, ki jih na naših tleh nimamo. Vabimo vas, da z dobro voljo sodelujete in tako prispevate svoj pomemben delež za skupni mozaik dobrega razpoloženja. Radijci in vodniki bomo naredili vse, kar moramo in zmoremo, a če ne bo še vašega prispevka, ne bo mogoče delati čudežev sreče in zadovoljstva. Skupaj pa jih bomo! Saj veste, kaj je naš moto: Skup' držimo, pa bo šlo.
Vsem skupaj in vsakemu posebej želimo blagoslovljene dni, katerih se boste radi in z veseljem spominjali. V duhu stare angleške modrosti zaželimo drug drugemu: Imejmo čas za prijaznost – to je pot do sreče. Imejmo čas za ljubezen – to je odsev Božje ljubezni. Imejmo čas za opazovanje – dan je prekratek za sebičnost. Imejmo čas za smeh – to je glasba duše. In da ne bodo samo besede, še nekaj konkretnega: „Jaka, vaš župnik je pa resnično podoben Bogu?“ "Kako to misliš?" "Ob nedeljah je nerazumljiv, čez teden je pa neviden." Z nasmehom na obrazu vas pozdravljamo radijci: Sonja, Urša, Mateja, Nataša, Jure, Matej, Alen, Marjan, Ambrož in Franci.“
Cerkev v kateri je bila prva počitniška maša, je ena izmed zgodovinsko in umetniško najbogatejših v Bologni. Gradnja se je začela kmalu po smrti sv. Dominika. Ima togo romansko pročelje. Trg je tlakovan s kamni iz reke, tako kot nekoč. Na trgu so verniki poslušali pridige, pridigar je stal na prižnici v levem kotu na cerkveni zunanjščini. Na sredini trga stoji steber s kipom sv. Dominika iz 17. stoletja. Med letoma 1219 in 1243 so dominikanci pokupili okoliško zemljo in na njej zgradili nov samostan. Cerkev je zrasla v baziliko sv. Dominika in postala zgled za številne dominikanske cerkve po svetu. V 18. stoletju so cerkev popolnoma prenovili, tudi s pomočjo papeža Benedikta XIII., ki je bil dominikanec. Od vsega začetka je cerkev dobivala številna umetniška darila in je danes prava zakladnica številnih mojstrovin. V baziliki ima posebno mesto kapela sv. Dominika, kjer je tudi njegov grob. Za dokončanje vseh del v kapeli so potrebovali skoraj 500 let.
Kdo je sveti Dominik, ki ima god 8. avgusta?
Dominik Guzman je bil doma iz španske pokrajine Kastilije, kjer je zagledal luč sveta okoli leta 1170. Družina je bila premožna, zato so ga dali šolati. Navdušil se je za duhovniški poklic. Nakupil si je precej knjig: ko pa je v mestu, kjer se je šolal, nastala huda lakota, je vse knjige prodal in z izkupičkom podpiral stradajoče. Škof v mestu Osma ga je posvetil v duhovnika in ga sprejel v svojo službo. Svojega škofa je spremljal v Rim, da bi papeža prosil dovoljenja za odhod v misijone. Spotoma je v Južni Franciji naletel na krivoverce, ki so zanikali nekatere temeljne verske resnice in so ljudstvo ščuvali zoper Cerkev. Ti ljudje, ki so jim pravili albižani, valdenci, patareni, sami pa so se imenovali katari, kar pomeni »čisti«, so imeli velike uspehe, ker so duhovniki živeli precej posvetno in so ljudem dajali slab zgled. Papež je poslal v Francijo svoje pridigarje, ki naj bi te ljudi
spreobrnili. Toda nastopali so preveč uradno, oblastno in ošabno, zato jim nihče ni prisluhnil. Pač pa so radi poslušali Dominika in njegove spremljevalce, ki so kakor Jezusovi učenci hodili v majhnih skupinah po mestih in vaseh ter oznanjali evangelij s tehtno besedo in z zgledom apostolskega življenja. Skupino svojih tovarišev, ki jih je imenoval ''bratje pridigarji'', bi Dominik rad razširil v red pridigarjev. S tem namenom se je napotil v Rim, kjer je naletel na sv. Frančiška Asiškega, ki je tudi prišel tja, da papež potrdi pravila reda manjših bratov. Papež Inocenc III. in škofje, zbrani na 4. lateranskem koncilu, so sicer pohvalili Dominikovo apostolsko misel, red pa je bil potrjen šele 22. decembra 1218. Prva hiša dominikanskega reda je bila v Toulousu v Franciji, od tam pa se je red širil najprej v Italijo ter v Dominikovo domovino Španijo. Že za Dominikovega življenja je imel red osem provinc. Med najbolj znamenite člane dominikanskega reda spadata velika cerkvena učitelja sv. Albert Veliki in sv. Tomaž Akvinski.
Dominik je umrl 6. avgusta leta 1221 v Bologni. Njegov pogreb je vodil kardinal Hugolin, ki je nato kot papež Gregor IX. Leta 1234 Dominika razglasil za svetnika. Ob tej priložnosti je povedal: »Poznal sem moža, ki je živel popolnoma po zgledu apostolov, zato je gotovo tudi v nebesih deležen njihove slave.« Pred cesarjem Jožefom II., ki je leta 1781 razpustil veliko samostanov, so imeli na slovenskih tleh svoje samostane tako dominikanci kot dominikanke. Od leta 1965 imajo dominikanci svoji hiši v Petrovčah in Žalcu. (iz knjige: Silvester Čuk, Svetnik za vsak dan II., založba Ognjišče
