Vstop Hrvaške v EU skozi oči katoliškega novinarja
Svet | 01.07.2013, 08:07
O vstopu Hrvaške v Evropsko unijo je za Radio Ognjišče spregovorila urednica verskega programa na hrvaškem katoliškem radiu Tanja Popec. Povedala je, da je Cerkev nenehno ponavljala, da je Hrvaška del evropske duše, te ni mogoče dati samo pogojno ter se je sramovati. Novinarka na hrvaški katoliški tiskovni agenciji Marija Belošević pa dodala, da je lepša in boljša prihodnost odvisna zgolj o hrvaškega naroda.
Kaj pomeni za katoliškega novinarja ali sodelavca v katoliških medijih vstop Hrvaške v Evropsko unijo? Lahko najdemo kakšno povezavo s Svetim pismom?
Popec: Za nas to pomeni odpiranje novih obzorij. V zadnjih letih hrvaških pristopnih pogajanj k Evropski uniji smo se katoliški novinarji ukvarjali z raziskovanjem dediščine v Evropski uniji, ki so jo ustanovili kristjani z željo vzpostaviti evropsko enotnost prav na krščanskih vrednotah. Prav zaradi tega mi ne smemo biti zgolj na ravni senzacionalnega poročanja, ampak moramo vse predelati globlje in bolj sistematično. Kot novinarji smo priče relativizaciji teh vrednot - predvsem zakonske zveze in družine. Da smo lahko dosledni v nauku Katoliške Cerkve in resnici evangelija, moramo sami osebno biti ljudje Cerkve. Zato lahko rečem, da je to za katoliškega novinarja izjemno intenziven čas, še posebej zato, ker se čuti velik razkorak v prikazovanju Evropske unije. Na eni strani prevladuje govor o Evropski uniji skozi sliko o ekonomski in finančni moči ter o materialnih ugodnostih, medtem ko Cerkev govori o drugi strani, o enotnosti, ki temelji na krščanskih vrednotah in opozarja na kršitve. Javnost ni naklonjena govoru Cerkve, mislim predvsem na zdajšnje politike in večino laičnih medijev. Vendar pri večini vernikov naleti na odobravanje. Zavedati se moramo drže Cerkve, ki nam govori, da je njena pot „človek“, in mi sledimo temu, kaj se z ljudmi našega časa in naše države dogaja. Tako kot svetopisemsko spodbudo “dajte Bogu, kar je Božjega, in cesarju, kar je cesarjevega”, je treba spoštovani voljo hrvaških državljanov, ki so januarja 2012 na referendumu s 66 odstotki izbrali vstop v Evropsko unijo, na podlagi tega pa lahko osvetlimo resnico o njenem nastanku in njeno temeljno vizijo. V tem je treba iskati smernice za prihodnost. V tem je tudi priložnost za raziskovalno novinarstvo. K temu lahko dodamo še močnejše sodelovanje s kolegi iz ostalih držav, povezovanje in spoznanje, s katerim bomo postali bližje drug drugemu.
Kaj pričakujete od vstopa v Evropsko unijo in ali je morebiti pred vstopom prisoten kakšen strah?
Popec: Vstop Hrvaške v Evropsko unijo se dogaja v ozračju velike gospodarske krize. Razumljivo je, da sta politični govor in spodbuda Evropski uniji v naši državi temeljila na boljšem jutri in na povsem konkretni viziji. Ampak ko smo se prepustili obljubam, da bo po vstopu v Evropsko unijo vse boljše, smo zanemarili lastno moč. Vsa večja podjetja so razprodana, kapitalizem je naredil svoje, na samostojne podjetnike se vrši pritisk iz vseh strani, mladi so brez perspektive, industrija umira, ljudje ostajajo brez službe. Imamo približno 320 tisoč brezposelnih, zato ljudi najbolj zanima preživetje, ki pa je usmerjeno predvsem na osebne težave. Kot da je za rešitev države zadolžen nekdo drug. 22 let hrvaške neodvisnosti in samostojnosti je mogoče premalo, da začnemo spoštovati sami sebe, k temu pa ne doprinesejo niti pretresi na politični sceni, kjer se vse bolj vidi razkorak med oblastjo in narodom. „Znana misel pravi, da se nekoga ceni toliko, kot se ceni sam,“ so leta 2010 zapisali hrvaški škofje v daljšem pismu pred vstopom Hrvaške v Evropsko unijo. Državljani na splošno brez osebnih težav sprejemajo napovedi o razcvetu turizma, prometa, priljubljenosti in odprtosti Hrvaške ostalim članicam Evropske unije, a to ni enostavno uskladiti z dejstvom, da so zdaj naravni viri hrvaške na razprodaji.
Na vprašanje, kaj državljani pričakujejo od Evrospe unije, večina s kančkom nezaupanja odgovori: „Bomo videli!“ Ustvarjen je vtis, da je Evropska unija skupnost, ki nenehno nekaj zahteva. Prav tako imajo občutek, da politiki niso bili ves čas pogajanj popolnoma transparentni, saj so govorili, da gre pri tem za politično vprašanje in da ni govora o alternativi ali o tem, da se ne pristopi. No, strah, poleg gospodarske krize, se kaže tudi v krizi vrednot. Posebej, ko vidimo, kako so nekatere države članice sprejele spremembe na področju družinske politike, in kakšen je odnos do vere, ki je na Hrvaškem še vedno tradicionalno zelo močna. Ta kriza vrednot je spodbudila verne laike k povezovanju, odzivanju, izražanju mnenj, kar smo lahko tudi nedavno videli pri iniciativi za razpis referenduma o zakonski zvezi moškega in ženske.
Kako Cerkev in verniki gledajo na vstop v Evropsko unijo in ali se je Cerkev na vstop pripravljala s kakšnim posebnim programom?
Popec: Medtem ko so politiki opozarjali zgolj na finančni model in na Evropsko unijo kot skupnost blagostanja, pravičnosti, solidarnosti, za katero morajo biti, ne glede na ceno, izpolnjene vse zahteve - tudi predaja hrvaških generalov haaškemu sodišču, je Cerkev pozivala k previdnosti. Pogosto smo se spraševali, zakaj papeži našega časa želijo videti Hrvaško v Evropski uniji? Že leta 2003, ko je bil na obisku pri nas Janez Pavel II., je povedal, da bo „bogata dediščina Hrvaške prispevala k okrepitvi Evropske unije tako na upravni in teritorialni kot na kulturni in duhovni ravni“. In v naši dediščini lahko najdemo vrednote, kot so: dostojanstvo človeka, moralna in duševna celovitost, verska svoboda, obramba družine, sprejemane in spoštovanje življenja, solidarnost, vzajemnost, spoštovanje manjšin. Vse to so vrednote, ki so „vrisane v naravo vsakega človeškega bitja, a zasluga za to gre krščanstvu, ki je to prepoznalo in to tudi poudarja“. Benedikt XVI. je leta 2011 ob obisku Hrvaške spregovoril o „kulturni in duhovni izmenjavi“, ki se dogaja pri vstopu Hrvaške v Evropsko unijo. Na potencial in prednosti, ki jih ima hrvaški narod, so leta 2012 pred referendumu o vstopu Hrvaške v Evropsko unijo opozorili tudi hrvaški škofje: „Bolj kot skrb za Evropsko unijo nam mora biti pri srcu skrb za razvijanje zdrave nacionalne samozavesti in številnih potencialov, ki jih v sebi nosijo naša zemlja in njeni ljudje.“
Ali želimo Evropski uniji resnično pokazati svojo identiteto? Predsednik Hrvaške škofovske konference msgr. Želimir Puljić nam je na to vprašanje odgovoril takole: „Nisem pesimist. Čeprav so realne nevarnosti velike, pasti zapeljevanja neizmerljive, mi zgodovinska izkušnja naših ljudi daje upanje in vero v pozitiven izid. Skozi stoletja velikih težav so bili naši ljudje vedno sposobni ohraniti in negovati domačo besedo, tako pri vsakdanji rabi, molitvi in pri bogoslužju. Resnično upam, da bodo kljub izzivom sodobnih ideologij ostali zvesti temu, kar so prejeli.“
Hrvaški škofje so v svojem obširnem pismu na temo vstopa Hrvaške v Evropsko unijo leta 2010 jasno opozorili tudi na probleme današnje Evrope, ki se kaže pri „izginjanju naravnih in krščanskih moralnih načel, na katerih temelji Evropska unija, v ospredje pa se postavlja zgolj ekonomska politika, beri denar.“
Cerkev je nenehno ponavljala, da je Hrvaška del evropske duše, te ni mogoče dati samo pogojno ter se je sramovati. Cerkev je dala velik prispevek k ohranjanju hrvaškega ponosa, na kar je pri zadnji pridigi od Dnevu državnosti opozoril tudi zagrebški nadškof kardinal Josip Bozanić, ko je spomnil na največji zaklad Hrvaške v novi skupnosti, na „biser, ki je v nas; njegov sijaj je vedno sijaj večnosti, a je izpostavljen, da se ga prekrije s plastjo zemeljskih stvarnosti“. A največji biser Hrvaške so ljudje. Noben politik v svojem govoru v minulih letih ni namenil tako velike pozornosti do vrednosti, ki jo imajo ljudje, ljubezni do drugih ljudi, do ljudi, ki se ne bojijo stati za resnico, ki iščejo dobro v drugih in ki so s pomočjo resnice spremenili svoja lastna življenja. Tako je Cerkev še enkrat spodbudila ljudi in jih z dostojanstvom uvedla v resnost in odgovornost, ki ga prinaša novi hrvaški status. Brez zavarovanja blaginje in obilja. Kako resno je Cerkev sprejela pripravo na vstop Hrvaške v Evropsko unijo, kaže tudi ustanovitev posebne komisije pri HŠK za odnose z Evropsko unijo v aprilu 2008. V času, ko se je Hrvaška z Evropsko unijo pogajala o članstvu in naloga komisije, ki je sodelovala s Komisijo škofovskih konferenc Evropske unije (COMECE), Svetom evropskih škofovskih konferenc (CCEE) in ostalimi civilnimi ustanovami Evropske unije, je bilo to sodelovanje na verskih in ostalih področjih, ki zanimajo Cerkev, kot so skrb za človekove pravice, bioetika, varovanje človeškega življenja, ekologije in drugo.
Novinarka hrvaški katoliški tiskovni agenciji Marija Belošević o vstopu Hrvaške v Evropsko unijo:
Hvala, da ste me povabili k sodelovanju v programu Radia Ognjišče. Da, imamo veliko pričakovanj, ki pa so mogoče pomešana z malo nerealnimi pričakovanji. Ko se zbudimo v Evropski uniji, prav gotovo ne bomo imeli bolj bogatega zajtrka ali boljše službe. Problem je torej v tem, da se bomo še velikokrat zjutraj prebudili z istimi dilemami.
Zato bi jaz namesto besede pričakovanja uporabila eno drugo in sicer izziv. Gre namreč za izziv, kako lahko jaz z mojim delom, znanjem in poštenjem narediti nekaj, da bo zame bolje in bolje za tistega, ki je ob meni. Izziv je za nas, da se dokažemo, da pogledamo malo dlje od hišnega praga. Tako pa bomo prispevali k padcu v narekovajih druge meje. Po padcu berlinskega zidu se je lepo izrazil papež Janez Pavel II.: Padla je železna zaveza, ostale pa so nevidne meje v srcih ljudi. Torej ne gre več za politične odločitve, ampak v drugem videti človeka, ki je ustvarjen po Božji podobi.
Zato moramo v nas prebuditi vest, ki je mogoče malo zaspala zaradi vsakodnevnih skrbi in težav.
Ne smemo se obremenjevati s tem, kakšni smo, saj takšni kot smo, veliko veljamo. Ne smemo premišljevati o tem, kaj bomo dobili, ampak raje premislimo, kaj lahko mi ponudimo tej veliki družini evropskih narodov. Papež Janez Pavel II. je ob obisku Hrvaške glede zahteve države za vstop v Evropsko unijo dejal: Bogata dediščina Hrvaške bo gotovo prispevala k utrditvi unije in sicer tako geografske kot tudi kulturne in duhovne povezave.
Tudi njegov naslednik na Petrovem sedežu papež Benedikt XVI. je po obisku Hrvaške lani zatrdil: „Hrvati so narod globoke vere. Za to vero pričajo Hrvati v Evropi, ki se zbirajo ob hrvaških misijonih. V Zahodni Evropi so cerkve vedno bolj prazne. S svojim zakramentalnim življenjem so Hrvati vzor, kako živeti tisto, kar so ponesli iz svojih domačih ognjišč.“
Po obisku Hrvaške je Benedikt XVI. še poudaril: „V današnji Evropi imajo narodi močne krščanske tradicije posebno odgovornost za varovanje in spodbujanje vrednot. Družina, ki temelji na zakonski zvezi, ima osrednjo vlogo pri vzgoji in na družbenem področju.“
To njegovo sporočilo je bogata kulturna in etična dediščina za Hrvaško. To je na lep način izraženo, kar mi lahko damo Evropski uniji.
Papež je ob vrnitvi iz Hrvaške na prvi avdienci 8. junija lani spregovoril tudi o mladi generaciji. Rekel je, da je ob srečanju z mladimi na Hrvaškem, opazil moč njihove mlade vere, ki jo vodi velik polet do življenja in njegovega smisla; do dobrega in svobode, kar pomeni do Boga. Lepo je bilo videti in slišati te mlade, ki tako navdušeno prepevajo, zatem pa jih videti, kako so globoko zbrani v trenutkih tišine in molitve.“
Papež Benedikt XVI,. se je spomnil tudi srečanja s civilno družbo iz sveta politike, znanosti, kulture, gospodarstva, diplomatskih voditeljev ter predstavnikov verskih skupnosti. Povedal je, da imel priložnost izkazati spoštovanje veliki kulturni tradiciji Hrvaške, ki je neločljivo povezana s tradicijo vere in žive Cerkve, ki je skozi stoletja spodbujala mnoge institucije ter predvsem vzgojitelja iskalce resnice in skupnega dobrega. Med njimi je posebej izpostavil Boškovića, katerega obletnico smrti smo obhajali. Ob tem je papež ponovil poziv Evropi: varovati in ohranjati humanizem, ki ima krščanske korenine in ki bi ga lahko imenovali katoliški humanizem, kar pomeni univerzalni in vesoljni. To je humanizem, ki v središče postavlja človekovo vest ter njegovo odprtost k Bogu in njegovo zgodovinsko resničnost; humanizem, ki je sposoben navdihniti politične projekte, ki imajo za skupen cilj graditi demokracijo, utemeljeno na etičnih vrednotah, ukoreninjenih v sami človeški naravi.
Opazovati Evropo z očmi države, ki ima trdno krščansko tradicijo, ki je sestavni del evropske civilizacije, med pripravami na vstop v Evropsko unijo, nam je omogočilo znova občutiti nujen izziv, pred katerim stojijo narodi te celine. To pa je izziv ne se bati Boga, Jezusa Kristusa, ki je ljubezen in resnica, in ki ničesar ne odvzame naši svobodi, ampak nam jo vrača in ji daje vidik upanja. Mislim, da ni treba veliko več dodati, saj je Benedikt XVI. dobro povedal, kaj smo in kaj lahko damo. Zdaj pa je vrsta na nas.
