Alojz Kocjančič ob 100. obletnici rojstva v oddaji „graditelji“
Slovenija | 28.05.2013, 03:10 Tone Gorjup
V oddaji Graditelji slovenskega doma smo se minulo nedeljo ustavili pri duhovniku in pesniku slovenske Istre Alojzu Kocjančiču, ki se je rodil 20. maja 1913 v Kubedu. Svojemu rojaku se je pred tedni poklonilo tudi društvo „Skala“ iz njegovega rojstnega kraja, ki je izdalo knjigo Pesmi in zapisi Alojza Kocjančiča. Minulo soboto pa so njegovi rojaki priredili še slavnostno akademijo v njegov spomin.
Alojz Kocjančič se je rodil v slovenski Istri dobro leto dni pred začetkom prve svetovne vojne. Bil je zadnji v družini osmih otrok, ki so drug za drugim umirali. Ostal je sam z dvema sestrama. Oče Matija, ki je preživljal težko mladost, je bil precej samosvoj, vendar delaven istrski kmet. Pred Alojzijevim rojstvom je odšel v Ameriko, da bi si prislužil denar za novo domačijo, vendar je tam zbolel in se je moral vrniti nazaj domov. Od svojih načrtov ni nameraval odstopiti, zato si je poiskal dodaten zaslužek. Z voli je vozil kamenje v Trst in si tako prislužil nekaj denarja. Vložil ga je v zemljišče v vasi Elerji nad Miljami. Njegove načrte je prekrižala prva vojna. Moral je oditi k vojakom, kjer se je po nekaj mesecih hudo ponesrečil in kmalu zatem umrl. Mati Ana je ostala sama z leto dni in pol starim sinom ter dvema hčerkama. Čez mesec dni se je pri njej oglasil upnik, češ da mu je umrli prodal domačijo. V nekaj tedni so se morali izseliti iz hiše in poiskati zavetje pod tujo streho. Ta izkušnja brezdomstvo in življenje z materjo, ki je veliko pretrpela, je zaznamovalo Alojza in tudi njegovo poezijo. Med drugim ji je posvetil tole pesem:
Pod strmo skalo svetega Florjana
kot meni mati, ti je zibka tekla
in komaj si otroško krilce slekla
tvoj delež cesta je, Šavrinka Ana.
Sanje, ki si dekle jih negovala,
uresničijo ob svetem se Martini:
ko se najčešče ženijo Šavrini,
moža si v rodno hišo pripeljala.
Za kratek čas si z možem srečna žena:
prerana smrt za vdovo te okliče
in že si tuji zlobi prepuščena.
O mati mučenica! Krive priče
dvakrat so iz lastne hiše te pahnile,
življenje nam in tebi zastrupile.
Kot duhovnik je služboval najdlje v Koštaboni, zatem pa na Klancu pri Kozini. Njegove pesmi slikajo revno in prizadeto slovensko Istro. V njih se zrcali težka izkušnja iz mladih let, pa tudi teža duhovniškega poklica pod italijanskimi pritiski nad slovenstvom, kratko dobo pod nacizmom in kasnejše trpke razmere, ko je nova oblast sovražno nastrojenost do slovenstva nadomestila s sovraštvom do Cerkve in istrskega kmeta. V njem lahko prepoznamo enega izmed slovenskih Čédermacov ...
Kar sem, si, Istra, ti mi dala,
pečat si užgala za vse dni,
zato se vsaka moja pesem
ob tvojih strunah uglasi.
Alojz Kocjančič o prijatelju Ladu Piščancu
Že od leta 1929 dalje pa vse do njegove smrti leta 1944 sem, hvala bogu, imel prijatelja, v vsem obsegu te svete in globoke besede, v osebi Ladislava Piščanca, rojaka iz Barkovelj pri Trstu. Bil je leto mlajši od mene. Srečevala sva se pri pevskem zboru, skupno sva delovala v literarnem krožku Marijine kongregacije in podobna je bila tudi najina usoda. Moja družina je po tuji zlobi izgubila rodno hišo ter morala iskati zavetja pod tujo streho, njegova družina pa je morala v Toskano v Italiji, kamor je bil premeščen Ladov oče, ki je bil poštni uradnik. odločilno pa je posegla v najino prijateljstvo in ga dokončno utrdila, dispozicija obeh za pesništvo, in to od prvih dni najinega zbližanja.
Alojz Kocjančič o svoji novi maši
Bila je nedelja, 4. julija 1937. Okrog pet tisoč ljudi se je zbralo za to slovesnost. Vsa mnogovrstna skrb ob dolgi pripravi na novo mašo ter skoraj vse delo s petimi združenimi pevskimi zbori je bilo na ramah Jožeta Miliča, takratnega kubejskega župnika. Brezavšček je na novi maši pridigal kakor je že prej obljubil. To je bil tudi njegov dan. v dolgem, krasnem pluvialu mi je novomašniku stal ob strani. Gospod Slamič iz Dekanov in Zlobec od Sv. Antona sta bila diakon in subdiakon. Za Brezavščkom moj največji dobrotnik, gospod Jože Kocjan, je tudi stal ob oltarju. Njegova zasluga je, da so na novi maši nastopila številna kubejska dekleta v narodnih nošah slovenske Istre. Na novo mašo so seveda prišli še drugi duhovniki in bogoslovci. Slovesnost je prerasla v pravo versko in narodno manifestacijo. Primerjali so jo s prvim Slovenskim taborom v Istri iz leta 1870, ki je bil prav v Kubedu in so ga nekateri najstarejši v vasi še pomnili. Razumljivo je, da je ta nova maša povzročila hudo kri pri italijanskih oblasteh. Svojo jezo in nejevoljo so stresali posebno nad takratnim župnikom Jožetom Miličem.
Več v oddaji Graditelji slovenskega doma!
