Sokrivi mižanja?
Predsednica Združenja za zdravo Slovenijo in Društva za biološko dinamično gospodarjenje Ajda Vrzdenec, Meta Vrhuc je bila naša sogovornica v rubrikah, s katerimi spodbujamo k odločitvi za zdravje. Z njo smo se pogovarjali o nevarnostih gensko spremenjenih organizmov in tudi o vzrokih odtujitve človeka od narave.
Odgovorna znanost
Zaradi novih dognanj in razvijajočih se znanj, danes nekateri živijo bolje in dlje. Ne drži pa to za vse človeštvo in tudi ne za vsa razvijajoča se področja. Pri ves dognanjih stranskih učinkov še ne poznamo. Preveč zaupamo samo v znanost, pozabljamo pa na naravo in naravne zakone, je poudarila Meta Vrhunc in razmišljala naprej:„ Svet se ne deli le na bogate in revne, deli se tudi na tiste, ki odgovorno ravnajo s svojim znanjem in na tiste, ki morda v praksi zaupajo nepreverjenemu znanju. Poleg razkoraka v znanju, gre tudi za razkorak v morali, ki mu najpogosteje botruje želja po ustvarjanju dobička“, opozarja Meta Vrhunc.
Izgubljeni odnos do narave
Meta Vrhunc:„Toliko sem že stara, da danes vem, da ta odnos ni izgubila samo ta generacija, ki živi danes, ampak se je od narave oddaljila že generacija pred nami. Naloga, ki jo moramo videti, je težka. Kljub temu se je moramo lotiti. Radi rečemo, rojeni smo v čudoviti pokrajini, ki je posledica več stoletnega dela naših prednikov, predvsem kmečkega porekla. Ta kulturna krajina pa žal izgublja svoj obraz. Kmalu ne bomo več opravičeni govoriti o kulturni krajini. Saj, če se peljemo skozi Slovenijo, vidimo v kakšnem stanju so polja, propadajo kozolci in kmetije. Je to še kultzuura krajkiina? Kultura živi v srcu, človek jo udejanja z delom v svojem okolju. In to, kar kaže okolje, je odraz naše kulture. Mi zastonj pred vstopom v mesta napišemo na plakatih mesta kulture. Kultura je vidna v naravi. Mi smo zelo sokrivi zato, ker mižimo in hodimo po poti udobja.“
Tisto, kar se oglaša v srcu, smo zanemarili
Meta Vrhunc:„Da bo Slovenija ohranila svoj obraz, svojo kulturno krajino, moramo veliko bolj podpreti domače pridelovalce. Naš cilj mora biti ekološko kmetovanje, ki ne onesnažuje okolja in ohranja plodnost zemlje in zdravje rastlin, živali ter posledično človeka. Dosegati moramo regionalno samooskrbo, v tolikšni meri, kot je le mogoče, da sami pridelujemo svojo hrano. Ob tem pa je nujno presegati svoje interese, brez tega poti v prihodnosti ne bo. Ko pridelujemo, se moramo zavedati, da skrbimo tudi za ohranjanje zdravja tistega majhnega kosa zemlje, ki nam ga je zaupal Stvarnik. S tem Mu vsaj nekaj vrnemo in se odvrnemo od tega nezanimanja, ki ga zadnjih nekaj desetletij doživljamo po svetu.“
