Naš gost: Janez Mulej

| 11.05.2013, 19:00

V oddaji Naš gost smo na Rodinah obiskali Janeza Muleja, sorodnika pisatelja Janeza Jalna. Rodine so vas v verigi vasic pod najvišjim vrhom Karavank, pod Stolom. Mnogi ta konec imenujejo balkon gorenjske. V to okolje rojen in mu popolno predan, je naš sogovornik Janez Mulej, ki si je kot življenjski cilj zadal, da bi Slovenci prepoznali bogat ustvarjalni opus pisatelja Jalna, ga prav vrednotili in mu dali tudi pravo mesto.

Pisatelj mi je rešil življenje

Pripoved o delu in življenju našega sogovornika Janeza Muleja smo začeli pri njegovih skupnih poteh s pisateljem. Takole nam je slikovito pripovedoval:„Moj oče je bil nečak pisatelja Jalna. Povezava mojega življenja z njim se je začela že z mojim rojstvom. Rodil sem se namreč v župnišču, kjer je služboval, v Grahovem, saj je mojo mamo rojstvo prehitelo. In tako se je potem kar nadaljevalo, saj sem vse do šolanja živel pri njem. Prvo obdobje štirih let v Grahovem, ostala leta pa v Ljubnem na Gorenjskem. Ker sta moja starša veliko delala, bila sta polno zaposlena, saj so bila to tista huda leta, ko so ljudje res veliko delali in je bil tudi moj oče večino časa od doma, sta skrbela zame in me vzgajala, pisatelj Janez Jalen in njegova nečakinja, moja teta. Dolga leta sem ga kot otrok imel za mojega očeta. Pravega očeta pravzaprav sploh nisem poznal, saj je prihajal le občasno na obisk. Pa še nekaj (vedno sem ga klical botrček), kar je zaznamovalo tesen stik med menoj in botrčkom - on me je obudil v življenje. Takratna bolezen titania me je „objela“, bil sem klinično mrtev. Stric Jalen mi je v prisebnosti z umetnim dihanjem vrnil življenje. In to je ostalo v meni za večno, na nek način sem mu želel to vrniti in to vračilo je nastalo ob prevzemu njegove premične in nepremične zapuščine. Z veseljem tako predstavljam njegovo zapuščino Slovencem in jim jo dajem v pogled. Tako vsakemu, ki pride k naši hiši, z veseljem pripovedujem vse mogoče zgodbe o svojem starem stricu.“

Zapuščina v rojstni hiši Janeza Jalna

Hiša na Rodinah, ki je iz 17. stoletja, je pristna, povsem avtentična in dobro ohranjena, še s črno kuhinjo. Namenjena je ogledu, v njej so razstavljeni vsi njegovi dokumenti in rokopisi. Naš sogovornik, Janez Mulej, dodaja: „Bil je mož zanimivega značaja, hudomušen in brez dlake na jeziku. Vedno je povedal, kar je mislil. Bil je tudi zelo skrben mož. Že kot osnovnošolec sem se soočal z grdim ravnanjem nekaterih do pisatelja. Takratna državna oblast je z njim počela vse mogoče. Dolga leta je bil prepovedan, o avtorju se ni smelo govoriti. Po pričevanju mnogih, je bil pisatelj Janez Jalen, v obdobju med obema vojnama, med najbolj branimi pisatelji. V nekaj 100.000 izvodih so izšla njegova dela, kar je za naš prostor izjemen uspeh. Ker se mu je godila krivica, sem v sebi še bolj odločno sklenil, da to skušam popraviti. Moj končni cilj je, da bi se uradno umaknila prepoved iz leta 1945, ki še vedno velja, saj nikoli ni pisal o revoluciji.“

Pišem in iščem

Janez Mulej:„Imam še vedno upanje in željo, da bi Bobri zaživeli tudi na filmskem platnu. Zadnje čase pišem „Jalnovo hudomušno“, zbiram vse tisto, kar je Jalen ohranil v svoji zapuščini. Iščem tudi ljudi, ki so ga poznali in se še spominjajo njegovih besedi. Prizadevam si, da bi njegov zdrav humor tudi ponatisnili. To je edino, kar me vodi v neko pisanje, sam drugače ne pišem. Rad pa prebiram zgodovinske vsebine in tudi vsa Jalnova dela sem kar nekajkrat prebral. Odločil sem se, da v rojstno hišo pisatelja Jalna vnesem življenje. To delamo z različnimi razstavami. Tako so ljudje začeli prepoznavati našo vasico in našo hišo. Pogosto k nam zahajajo tudi gostje iz tujine in se radi tudi vračajo. Prikažemo jim verske in ostale ljudske običaje, postrežemo tudi z domačimi jedmi, s pečeno kašo iz krušne peči in podobno. Smo majhen narod in če me kaj skrbi je, da se ne bi izgubili v kulturi drugih.“