Iz zimskega Melbourna
| 05.06.2013, 11:52 Matjaž Merljak
Urednica slovenskih oddaj na radiu 3ZZZ v avstralskem Melbournu nam poroča o tem, kako so rojaki preživeli jesen. Med drugim so v maju obhajali šmarnice, poromali na Ta Pinu, imeli Telovsko procesijo, kjer slovenska društva postavijo kapelice in odšli na zanimiv izlet v Bonegillo, kjer so našli fotografijo patra Bazilija.
Čas nam vse hitreje teče, na okna že trka avstralska zima. Veseli in hvaležni smo lepi jeseni, obrodila je kakovostne pridelke brez kakršnihkoli večjih nevšečnostih. Vremenoslovci so nas nenehno bodrili z besedami, na koledarju je zaznamovana jesen, poletje pa se nam ponuja le z zamudo. Nihče se ni pritoževal. Veliko smo hodili v naravo na piknike, sprehode, tudi po lokalnih parkih, otroci so brezskrbno nabijali žogo, športniki pa z veseljem trenirali. Vinska trta je zelo dobro obrodila, kmetje so bili zadovoljni. Zdaj so že pričeli s čiščenjem vinogradov, zemlja počiva! Po ostalih poljih pa so že posejali oljčno repico - canola, prav v tem času je že vse zeleno.
Stare slovenske navade, skupaj z vsemi cerkvenimi prazniki nam iz leta v leto razveseljujejo naša srca. Pater Ciril Božič nam jih nato iz tedna za tednom polaga na oltar, kot so obletnice, rojstne dneve, praznike vseh sort.
Izseljenski duhovniki nadškofije Melbourne so imeli pred binkoštnimi prazniki 18. maja romanje na TA PINU. Ob 10. uri so začeli z molitvijo rožnega venca vsak pri svojih kapelicah – tudi slovenski »Mariji Pomagaj z Brezij«, zatem odšli v procesiji na vrh hriba v cerkev, kjer je bilo ob 11. uri somaševanje, ki ga je vodil generalni vikar nadškofije Melbourne monsignor Greg Bennet.
Sledila bo tudi letos Telovska procesija v nedeljo 2. junija po deseti maši. Za to priložnost se vsako leto zbere celotna slovenska skupnost.
V Melbournu imamo pet slovenskih društev – SD Melbourne, SD Planica, SD Jadran, SD St.Albans in SD Geelong in vsako postavi svoj oltarček v okolici cerkve, zadnji je na vrhu stopnišča pred vhodom v cerkev, pred katerim se procesija ustavi, se moli in berejo prošnje. Takih in podobnih praznikov se vsi veselimo. Vedno kadar se dogaja kaj posebnega, se po končanem dogodku za kratek čas posedemo v dvorani pod cerkvijo na kozarček, da razkuži grla ali vroč čaj in še kakšen prigrizek, ki zato poskrbijo gospodinje društva sv. Eme. Res nam je lepo, še lepše pa se sliši, saj kar delamo, je za radost in dobrobit slovenskega rojaka, tako daleč od rodne domovine in pa tako veselega po srcu.
Pretekli ponedeljek smo se s skupino 74 rojakov odpeljali z avtobusom na dvodnevni izlet ogleda historičnega mesta Bonegilla in tamkajšnjih krajev. Že prvi dan smo se po kosilu najprvo ustavili v tem podeželskem zelo starem in zanimivim mestu, ki se nahaja nekaj kilometrov pred mestom Albury po glavni cesti proti Sydneyu.
Skupina barak pod imenom Block 19 Bonegilla je postala kot narodna pripovedka. V to mesto je takratna avstralska vlada pripeljala ogromno število imigrantov. Na tem delu mesta je bila tam že postavljena velika vojašnica, kasneje so samo še dodali barake za tiste, ki so prihajali z ladjami ali avioni v času imigracije leta 1947 do 1971. V Avstralijo je v 24 letih prispelo do 300 tisoč imigrantov iz 50 držav sveta, največ Evropejcev. V tistih časih je bilo to ogromno zatočišče mnogih, od tam dalje pa si je nato vsak sam »srečo koval«. Videli smo slike in tisti prvi »blok št. 19«, kje in kako so ti ljudje živeli. Zelo hudo je že moralo biti, saj smo videli po slikah in pripovedovanju družin z otroci, kje in kako so živeli in se s težavo prebijali do dneva, ko so se podali na dolgo pot v neznano.
Ženske z otroci so najprvo stanovale v posebnih sobah brez moških. Šele kasneje so dovolili, da se družini pridruži še mož. Kuhalo se je v skupnih kuhinjah, tako kot v vojašnicah.
Za takratni obstoj je bilo na razpolago: bolnica, tri cerkve, prostor, kjer so vrteli filme, knjižnica, osnovna šola, mesnica, frizer, policijska postaja, tri banke, informacijski in socialni center.
Med drugimi smo opazili tudi sliko našega patra Bazilija, kako je pomagal mnogim mladim fantom in dekletom pa družinam, jih pripeljal s svojim avtomobilom v Melbourne, jim pomagal pri zaposlitvi in zatem marsikatere mlade pare tudi poročil.
Potem pa še druga zanimivost. Ustavili smo se tudi v mestu Albury. Podeželsko mesto se razlikuje od drugih mest po zelo nenavadnem Holbrook parku . Sredi parka, ki je oddaljen 360 km od morja, leži 90 m dolga podmornica. HMAS Otway Holbrook NSW- težka 2186 ton, dolga 90 m, takratna hitrost 15 -17 morskih milj, s sedmimi oficirji in 55 mornarji. Podmornica je bila narejena na Škotskem leta 1965 in splovila leta 1966. Leta 1994 je podmornica doslužila in so jo hoteli prodati za odpad. Pred tem so se začeli pogajati, da bi to podmornico odkupilo mesto Holbrook. Končni računi so prekoračil vso nabrano vsoto. Gospa Gundula Holbrook po rodu Avstrijka in vdova komandirja Normana Holbrook VC, oficirja britanske kraljeve mornarice, moža po katerem se imenuje sedanje mesto, je to zvedela in sama napisala ček za 80 tisoč dolarjev za prevoz in postavitev v ta park. S tem denarjem niso samo dokončali zamišljen projekt, temveč ostali ponosni člani družine Holbrook.
Poleg vseh teh zanimivosti smo radijci našli tudi prosto nedeljo za naš letni piknik na SD Planica, kjer sem tudi članica že 33 let. Vsako leto se moramo potruditi, da si zaslužimo toliko, da leto preživimo. Vse naše delo se nanaša na delo za ljubezen do slovenskega jezika in glasbe. Leto je kar dolgo, s tem pa tudi tedenske obveznosti. Poslušalci so bili kar radodarni, vsi skupaj pa na koncu zadovoljni. Za popestritev dneva so nas zabavali ansambel Melodija in moški pevski zbor Planika - iz SD Melbourne. Zabava se je končala z bogato loterijo in obljubo, da se ponovno vidimo naslednje leto.
Avstralija si je pridobila v svetu še eno pohvalno mesto - najbolj veselo mesto na svetu. Organizacija za ekonomske in družbene vede je prejela podatke, da je 84 odstotkov državljanov zadovoljna z današnjim načinom življenja. Še druga zanimivost pa je v tem, da se je življenje podaljšalo kar za dve leti in to do 82. leta, torej več kot so pričakovali. Avstralijo prehiteva samo Švedska, na drugem mestu pa je Kanada. Najnovejši podatki so tudi pokazali, da je več kot 73 odstotkov Avstralcev starih od 15 do 64 let, ko imajo redno zaposlitev. Velja še omeniti, da smo Avstralci močno povezani pri skupnem sodelovanju ne glede kdo je in od kod prihajamo.
Melbourne je na drugem mestu glede turizma. Tekmujemo samo s Sydneyem, hočemo ga prehiteti. Načrtujejo, da bodo letos samo v Melbournu turisti zapravili do 6 biljonov dolarjev, kar Sydney vodi do 10 biljonov. Pogovarjajo se, da naj bi v bližnji prihodnosti privabili v Melbourne turiste iz azijskih držav.
