Slovenska in nemška zastava nad križiščem
FOTO: Slovenski in nemški župani igrali nogomet
Matjaž Merljak
Na vnebohod je bila zanimiva športna prireditev. Vas in obenem občina Pfaffenweiler južno od Freiburga v prelepi Polžji dolini je z obeh strani obdana s položnim hribom, na katerem se nahajajo prostrani vinogradi. Vas ima dva tisoč petsto prebivalcev, za nemške razmere je to majhna vasica, a je zelo aktivna na kulturnem in športnem področju. Organizirali so meddržavno nogometno tekmo županov Nemčije in Slovenije.
Izkazali so se za izredno gostoljubne. Kupili so slovenske zastave, ki so jih obesili na drogove na vseh križiščih in vidnih mestih, male zastavice pa razdelili prebivalcem. Tudi na posameznih oknih hiš so bile izobešene slovenske zastave, da jih toliko še v Sloveniji ob prazniku slovenske državnosti ni opaziti.
Ker je zastav in zastavic zmanjkalo, so jih nekateri kar sami narisali, nekateri zelo natančno, drugi pa so imeli z grbom nekoliko težav.
Dopoldne je bil najprej uradni sprejem pred rotovžem z godbo, nastopom več zborov in uvodnim pozdravom župana, ki je naprosil Natalijo Hormuth rojeno Bukšek, da je govor prevajala.
Popoldne so nogometaše na stadion pospremili otroci, ki so v rokah imeli nemške in slovenske zastavice. Na lica so jim verjetno starši narisali nemško zastavico, nekaterim pa na drugem licu celo slovensko.
Le na igrišču so nemški župani pozabili na gostoljubnost in so slovenskim neusmiljeno zabijali gole. Kar sedem so jih od dolge poti utrujeni slovenski župani dobili. Dali so sicer en gol, pri katerem je nemški vratar žogo mirno pustil, da se je skotalila v gol. Mislil sem, da je iz gostoljubnosti pustil, da bi dali častni gol, saj ni bilo slišati, da bi domači sodnik zapiskal prepovedani položaj, a na žalost gol res ni bil veljaven.
Po končani tekmi so se oboji igralci prijateljsko objemali in hvalili drug drugega. Predstavnik slovenskih županov je v intervjuju v šali dejal, da so bili slovenski župani pretežki, a do drugega leta obljublja da bodo izgubili vsak po dvajset kilogramov, kar ne bo težko, glede krize v Sloveniji. Potem se bodo lahko enakovredneje kosali z nemškimi kolegi.
Po tekmi, ko so bili še mnogi igralci na igrišču, so se mednje pomešali otroci in se začeli poditi za žogo. Med njimi so bili tudi Jonatan, Leatitia in Joshua, njihovi mamici sta Natalija in Anita, rojeni Bukšek. Večina slovenskih rojakov iz širšega področja ni vedelo za to prireditev, zbralo pa se nas je vseeno kakih petnajst.
Da tudi v nemško slovenskih družinah vlada pravo prijateljstvo in razlika v narodnosti sploh ni ovira, so dokazali njihovi nemški člani, ki so med tekmi navijali za slovenske župane in mahali s slovenskimi zastavami ali napisom »Slovenija« na majici.
Najbolj slovenski pa je vil večer v športni dvorani, ko je za zabavo igral ansambel Zupan. Pozno zvečer pa so vsem gostom postregli s štajersko kislo juho.
