Slovo od angleškega rojaka Franca Lapanja

| 16.05.2013, 10:45 Matjaž Merljak

Franc Lapanja je več kot 50 let živel v Barnoldswicku (mesto je znano po proizvodnji avionskih motorjev Rolls-Royce), v angleški pokrajini Lancashire. Pred približno sedmimi leti se je vrnil v Slovenijo, k svojemu sedaj že pokojnemu bratu Janezu. V jutru 13. aprila 2013 je v bolnišnici v Šempetru pri Gorici odšel v večnost. Nazadnje je živel v Domu za starejše občane v Podsabotinu v Goriških Brdih.

Sicer pa je bilo z njegovim prihodom na Britanski otok podobno, kot z veliko večino tukajšnjih naših povojnih priseljencev-beguncev. Franc se je rodil 19. januarja 1929 v verni katoliški družini Katarine (roj. Vončina) in Janeza Lapanje v Šebreljah pri Cerknem na Idrijskem. Da so bili Lapanjevi res zgledna katoliška družina, dokazuje duhovniški poklic Francovega starejšega brata Janeza, ki je bil nazadnje župnik v Kozani, v Goriških Brdih. Drugi dokaz za solidno katoliško pripadnost te družine pa je tudi v tem, da se je rodilo v Lapanjevi družini kar osem otrok: štiri dekleta in štirje fantje. Župnik Janez je bil drugi, naš Franc pa četrti po vrsti. Najstarejša hči Angela je bila gospodinja svojemu bratu župniku Janezu in ga je spremljala na duhovniški poti od njegovega posvečenja dalje ter mu stregla z zvestobo in zgledom svetopisemske Marte v strežbi našemu Gospodu Jezusu.

Ko je Franc odhajal iz Anglije domov na obisk, vsaj enkrat letno, je imel v Sloveniji kar tri domove: v rojstni hiši v Šebreljah pri sedaj že pokojnih bratih Andreju in najmlajšemu Viktorju, ki je imel svoj dom v bližini Lapanjeve domačije ter v Kozani pri župniku bratu Janezu in njuni sestri Angelci, župnijski gospodinji. Povsod tam se je Franc počutil kot doma.

Že pri šestnajstih letih je bil Franc tako krepak, da se je pridružil protikomunističnemu odporu na Tolminskem. V začetku leta 1945 je šel k domobrancem v Kobarid. Po končani vojni se je z ostalimi preživelimi soborci umaknil v Italijo in bil tam skoraj dve leti v begunskih taboriščih Forli in Eboli. Preko taborišča v Nemčiji, kjer je osem mesecev delal v tovarni VW, se je napotil v Anglijo, kamor je prispel z ladijskim transportom iz Nizozemske, marca 1948. Najprej je bil poslan na delo kot “prostovoljec” na neko kmetijo na Škotskem. Tam je ostal do leta 1951, nato pa se je preselil v Anglijo, v mesto Barnoldswick, kjer se je zaposlil v tekstilni industriji. V tem kraju je živel 50 let.

Lapanjo je pred leti, kar mimo splošnih volitev za ŽPS, župnik sam imenoval za člana župnijskega pastoralnega sveta slovenske katoliške misije za področje Rochdalea z okolico, ker je kazal veliko zavzetost za slovensko bogoslužje na tistem področju Anglije. Zelo se je zavzemal za pastoralno delovanje in socialno pomoč tudi v svoji lokalni angleški župniji. Tako je v svoji župniji pomagal pri četrtkovih sestankih, ko so župljani prirejali večerje in zabave za upokojence. Poleg te karitativne dejavnosti pa je redno tudi materialno pomagal katoliški svetovni organizaciji “Cerkev v stiski” in misijonarjem – zlasti na Madagaskarju.

Kako priljubljen je bil naš dobri Franc Lapanja, je pokazal tudi njegov pogreb na Sveti gori. Že ko je odšel pogrebni sprevod iz mrliške kapelice na solkanskem pokopališču proti baziliki na Sveti gori, je Francovo krsto spremljalo veliko število ljudi: njegovih sorodnikov, prijateljev in znancev, ki so bili navzoči pri pogrebni sv. maši v baziliki, ki jo je daroval solkanski župnik msgr. Vinko Paljk ob somaševanju še petih duhovnikov (misijonarja z Madagaskarja, prefekta študentskega doma pri Srcu Jezusovem v Ljubljani, župnika v Biljani in Kozani ter slovenskega župnika iz Londona). Navzoči so pri sv. maši lepo in aktivno sodelovali.

Pri pogrebnem bogoslužju v baziliki je izredno lepo in uglašeno pel kvartet mladih fantov Goričanov. Zapeli so pokojnemu Francu v slovo tudi na svetogorskem pokopališču nekaj prelepih in ganljivih slovenskih pesmi, da so se nam vsem orosile oči.

Franca bomo vsi katoliški rojaki na tem otoku ohranili v najlepšem spominu, kot vernega, srčnega in vedrega človeka ter kot zavednega, zvestega, pokončnega in ponosnega Slovenca in katoličana. Naj se spočije pri Njem, ki ga je vse življenje ljubil in Mu zvesto služil!

 

---

Druge novice iz Londona

 

Sveta maša za slovenske rojake iz Londona in okolice v kapeli »Našega doma« je v mesecu aprilu odpadla zaradi udeležbe župnika na pomladanski pastoralni konferenci evropskih izseljenskih duhovnikov. V velikonočnem času nobeden od v Angliji živečih rojakov ni bil poklican v večnost. Pač pa se je londonski župnik pri sv. maši in pogrebu, v ponedeljek 15. aprila, na Sveti gori poslovil od Franca Lapanje, našega rojaka, ki je še več kot 50 let živel v Angliji in je bil tudi so-krbnik »Našega doma« v Londonu. O njem več v nadaljevanju.

Letošnja mednarodna maša je bila v westminsterski stolnici londonske katoliške nadškofije Westminster v ponedeljek, 6. maja, ob 10.30 uri dopoldne (tukaj je po novem prvi ponedeljek v maju dela prost dan, torej – praznik!). Maša se je začela s procesijo predstavnikov različnih narodnih skupnosti ter poklicnih in civilnih organizacij. Bogoslužje so vodili škofje škofij Brentwood, Southwark in Westminster, z njimi pa je somaševalo veliko število duhovnikov-kuratov iz treh londonskih škofij. Vsak od teh duhovnikov predstavlja svojo narodnostno skupnost. Teh pa je samo med katoličani v Londonu nad 40. Med nje spadamo tudi Slovenci. Tako je bilo pri sv. maši veliko število ljudi iz več kot 40 dežel sveta. Navzočih je bilo tudi precej uglednih osebnosti iz civilne družbe in politikov – parlamentarcev.

London je gotovo ena od najbolj svetovljanskih prestolnic sveta, dom raznih izseljenskih skupnosti, katerih ljudje so prišli semkaj v iskanju zaščite pred preganjanji pa tudi, da bi si izboljšali svoj ekonomski položaj. Zelo veliko novih priseljencev je katoličanov, katerih socialne, pastoralne ter duhovne potrebe so se pokazale v tukajšnjih lokalnih cerkvah in župnijskih skupnostih. Mnogi pred kratkim naseljeni v Londonu dostikrat doživljajo izkoriščanje na delovnih mestih. Naša Cerkev in naša vera, ki jo vodi katoliška socialna doktrina, od nas zahteva, da skupno nastopimo in spregovorimo v obrambo pravic le-teh.

Ta mednarodna sv. maša za emigrantske delavce je bila darovana v čast Sv. Jožefu delavcu, posvečena pa je bila podpori vseh priseljenih delavcev, ki jih je v Londonu že samo med katoličani na tisoče.