FOTO: Kardinal Rode v Merlebachu in Habsterdicku

| 07.05.2013, 16:22 Matjaž Merljak

V torek, 30. aprila 2013, je bila v cerkvi svetega Mavricija v Freymingu zahvalna sveta maša za 30 let duhovništva slovenskega župnika v tem mestu in delegata za Francijo, Jožeta Kamina. Omenjeno slovesnost je v slovenskem jeziku vodil kardinal Franc Rode. 1. maja 2013 pa je kardinal vodil še slovesnost v Marijini cerkvi v Habsterdicku. Pri tej sveti maši so se Bogu zahvalili za 30-letni obstoj in vzorno sodelovanje z društvom prijateljev slovenske katoliške misije Freyming-Merlebach. V nadaljevanju objavljamo zapis jubilanta Jožeta Kamina.

Nocoj, tretjega maja je ura že pozna, toda srce, občutki, stanje blaženosti še ne dovolijo, da bi moje telo leglo k počitku. Od kamnov starega mlina odmeva žuborenje potoka, sliši se v noč petje enega samega slavčka, deževne kaplje so napolnile žleb, ki se zliva po dolgi verigi na granitna tla ... Tako močna in lepa so bila te dni doživetja v Freymingu, Habsterdicku, Merlebachu in mlinu ob letošnjem trojnem obhajanju 30. obletnice zvestobe in obstoja, duhovnosti in človečnosti, veselja in trpljenja v naši skupnosti, da bi z Dantejem, ne, bolje z apostolom Petrom želel, da bi se čas ustavil, da bi ušotorili izkustva in doživetja in jih ne predali ne času in ne jutrišnjemu dnevu.

Pred tridesetimi leti, 30. aprila 1983, se nas je v cerkvi svetega Mavricija v Freymingu zbralo kar 976, med njimi kar 36 duhovnikov in diakonov, starosta med njimi je bil msgr. Stako Grims, ki je kar 50 let svojega duhovništva daroval našim rojakom v Loreni. Naš organist Emil Šinkovec, ki je bil v svojem življenju v marsičem ekscentričen in človek kontrastov, je za to priložnost skomponiral mašo. Na koru so bili pevci naše misije, zbor Slomšek in šestnajstčlanski orkester. V cerkvi so močno in slovesno donele besede škofa posvečevalca Stanislava Leniča. Človek, ki je šel skozi gorje in trpljenje, je znal neizbrisno vrezati v srce takrat komaj 24-letnemu fantu: „Odslej bodo tvoje roke privezane na božja vesla,…“

Kot novomašnik sem si vzel kot vodilo Kristusove besede: Pojdite za menoj! Kam vse in na kakšna pota me bo peljalo to vodilo? Na ta dan sem se opasal z upanjem in zaupanjem v Njega. Če je šel z učencema na pot v Emavs, bo šel pa še z menoj! Že kot komaj štiriletni otrok sem maševal z narobe obrnjeno knjigo v senci Zaplaških zvonikov. Da, od takrat sva skupaj, se pogovarjava. Včasih se za hip ustaviva.

V prvi klopi te mogočne Freyminške cerkve sta moj oče Jožef in mati Doroteja. Oče mi je hotel najti delo v rudniških pisarnah. „Ne bo se ti treba mazati in plaziti kot meni in požirati prahu na dnu rudnika, na dnu te luknje!“ Še danes, potem, ko je že 18 let pokojni, mi še živeči sodelavci pripovedujejo o njegovem garanju. S črnim premogom je služil vsakdanji beli kruh. Izčrpal je svoje telo ne pa volje. Poleg njega je mama, ki ji bo Bog po Cerkvi poklical prvorojenca. Mlajšega brata Bazilija je nekaj dni po rojstvu že poklical k sebi zaradi malomarnosti v novomeški bolnišnici. Zdravnikove tolažilne besede so se glasile: „Saj ste še mladi, boste še lahko imeli kakšnega otroka“ ... Ki je za nas križan bil! Trpljenje in solze.

Današnje solze, ki polzijo po istih od sonca in znoja zdelanih licih, imajo drugačen priokus. Priokus skrivnosti in moči vere, ki prerodi in osmišlja nalomljeno upanje. Tokrat gre za prostovoljni dar. V svobodi izbire moje hoje za Njim sta postala spremljevalca, sopotnika, darovalca. Zaplaška Marija ni ostala na hribu, temveč je odšla tudi z nami, v Francijo. Molčala je, a bila je z nami in je še danes!

Iz Metza je prišel tudi francoski škof soposvečevalec Paul Joseph Schmitt. Velik kot gora. Svetle modre oči in globokega očetovskega pogleda. V sebi je po ne vem kakšni alkimiji združeval strogost in dobroto. Z njim je prišel tudi moj nekdanji katehet Muller Joseph, ki me je iz iste cerkve, ko je v Freymingu služboval kot kaplan, hotel v zgodnji popoldanski uri nagnati s palico, misleč da sem eden izmed tatov, ki so spretno praznili takrat še omembe vredne darove v železnih stenskih nabiralnikih. Ustavil sem se samo na poti med Cite Chapelle in Merlebachom, da pozdravim Najsvetejše. Ne vem ali je bilo besedilo moje molitve naučeno, izrabljeno ali spontano. Bilo je iskreno in to v prvi klopi, čimbližje…. Kot mama, ki je tolikokrat v nedeljo ponavljala: „Pojdimo v cerkev, če bom morala biti kje zadaj pri maši, se mi bo zdelo kot da ne bi prisostvovala!“

Pred tridesetimi leti me je predlagal škofu, Cerkvi. Vzporedno pa smo ustanovili društvo prijateljev slovenske katoliške misije. Kakšna ideja in kakšna predrznost, za katero sem se vsakih nekaj mesecev moral zglasiti v Strasbourgu na generalnem konzulatu SFRJ na dvo- do triurnem zasliševanju. Obstoječa društva so dovolj, te že spridoma nadzorujejo. Če duhovnik mašuje in moli v cerkvi, to še ni tako moteče, da pa ustanavlja svoje društvo, desno roko, da odkupuje v ulici 14. decembra v Merlebachu delno pogorelo staro trgovino in trojni frizerski salon ter z ljudmi, ki prihajajo prostovoljno, spreminja prostore v kapelo, zakristijo, pisarno, veroučne prostore, skupno dvorano, itd, to pa presega meje želenega in dovoljenega.

Zasliševanj sem bil vajen z letališča na Brniku, ko sem se kot malosemeniščnik vračal iz Francije v domovino z namenom da vstopim v bogoslovje, tudi Mačkova ulica mi ni bila neznana. Pred tedanjim totalitarnim režimom sem branil svobodno izpoved vere izven zakristije in zaklenjene sobe, še posebno ko je šlo za Slovence v Franciji, Loreni. Spomnim se, da jih je prišlo toliko obnavljat naše središče misije, da je naš prvi predsednik Ljubo Colija pošiljal ljudi domov, ker ni bilo dovolj dela za vse. Če so bili nosilci del Slovenci, so se kaj hitro pridružili tudi Francozi, predvsem mladi, ki so mi nekateri, po teh treh desetletjih še vedno zvesti. Med njimi je moj nekdanji ministrant na dan posvečenja, ki je sedaj že skoraj dvajset let organist na misiji, Jacky Zapp.

Gospod Kardinal Franc Rode je s svojim tajnikom Matejem priletel malo po dvanajsti uri 30. aprila v Luksemburg. S Jackyjem sva ga z veseljem sprejela in se ustavila v mlinu pred večerno mašo ob 18.30 v Freymingu. Vreme je bilo sivo in deževno, razpoloženje duše pa je bilo veselo in hvaležno. Félicie, moja zvesta starejša gospodinja potrebuje danes še več časa kot običajno, da bo za to mašo vzorno urejena. Kot nevesta je bila videti. Z avtomobilom se odpeljemo k cerkvi svetega Mavricija. Pred zadnjim semaforjem srečamo sključeno Wando. Pozdravimo jo, toda noge jo komaj še držijo, vsakih nekaj korakov je naredila, kratek postanek in tako vse do cerkve. „Oprosti mi, ker ne bom mogla ostati do konca maše, bojim se, da bi me kdo porinil in bi padla, na družabni del ne bom mogla priti ...“ Pred tridesetimi leti je vstala zgodaj zjutraj. Ob petih in šla najprej v svoj vrt in nato v vrtove drugih sosedov in nabrala polna naročja cvetja, s katerim so okrasili cerkev za posvečenje. Marko in Andrej, njuna otroka sta z drugimi mladimi pridno sodelovala, se udeležila tedenskih duhovnih vaj, taborjenja, bila sta zares nekaj posebnega v iskanju utrjevanja vere. Po mamini zaslugi in poljski vzgoji!

In že smo v zakristiji, sobratje duhovniki z dekanom Alfredom Schwartzem na čelu, škofov vikar Jean-Louis in sveže upokojeni generalni vikar J. Muller, Urbain Bitassa, ki nam je priskočil na pomoč iz Toga, Alfonz Fischer, ki je poosebljena dobrota in so ga naši južni bratje iz Kosova pred kratkim okradli za nekaj tisočakov, Martin Pyza, ki ga je poljska skupnost dala na voljo za delo na francoskih župnijah. Poljaki imajo po Franciji 121 duhovnikov za delo na misijah in 240 na izključno francoskih župnijah. Njegova župnija Fareberswiller, problematična, ne toliko zaradi lege kot zaradi velike koncentracije muslimanskega življa ob džamiji. V tem kotlu vre. Če je v Merlebachu 24 odstotkov brezposelnih, jih je v teh krajih še več. Življenje postaja vse bolj napeto in zapleteno. Na prihodnjih volitvah imajo namen izpodriniti sedanjega župana, katoličana in postaviti svojega človeka. Kot Behren, mesto v katerega se bo policija le redko spuščala, ker ne bo več varno ...

Zunaj dežuje, po krajši procesiji vstopimo v cerkev. Obrazi so sproščeni, nasmejani. Petje je slovesno, zborovodja Laurent se je še posebno potrudil. Preko dvesto vernikov se je zbralo ob tej večerni uri. Presenečenje! Gospod Kardinal jih nagovori v odlični francoščini, brezhibno, brez pisne podlage, po odličnem spominu in navdihu ob božji besedi poudarja pomen duhovniškega poklica in poklicanosti. Še več nas je zbranih kot ti, ki so vidni po klopeh. Tisti, ki so predaleč, oni ki so v molitvi z nami in tisti, ki so že odrinili na drugi breg. Bogu hvala za dar vere in duhovništva.

Po maši odhitimo v občinsko dvorano. Župan je poskrbel za šampanjec, francoske župnije za stoječo večerjo. Bernard Rehar, upokojeni čevljar, doma iz Vipave je poskrbel za projekcijo zgodovinskega zapisa od posvečenja do danes. „Na posnetkih si videti kot otrok,“ je pripomnil napol glasno eden izmed navzočih.

V cerkvi sem se vsem zahvalil, da sem smel biti z njimi in za njih duhovnik že 30 let. Z njimi stopam v zadnje polno desetletje pred uradno državno upokojitvijo. Na tem ozemlju Francije, v Alzaciji in pokrajini Lorraine velja še danes Napoleonov konkordat in smo duhovniki državni uslužbenci. Prostozidarje to dejstvo zelo moti in so še pred tedni skušali ukiniti to stanje, tokrat jim še ni uspelo. Uspelo jim je pa sneti veliko platno, na katerem je bil naslikan križani na vrhovnem sodišču v Metzu. Pravi blagoslov, da nismo tako materialno odvisni od ljudi. Naše skupnosti tovrstnega vzdrževanja niso vajene in so številčno premajhne.

Okrepčani in obogateni s pogovori smo zapustili dvorano in se odpeljali proti mlinu. Večer smo s kardinalom zaključili ob prasketajočem ognju, ki je s svojimi plameni dodajal našemu razgovoru dodatno osojnost.

Jutro prvega maja je hladno, toda ne dežuje. Stari mlin se je zgodaj prebudil. Pred nami pa sta v Merlebachu vstala še Marko in Anton, ki sta od četrte ure dalje vrtela štiri svinjska stegna na dvorišču misije. Do 12. ure mora biti za romarje in goste vse lepo pečeno. Peljemo se mimo Saint-Avolda, Mencingerjevega rojstnega mesta. V ljubljanski stolnici je pustil svojo umetniško sled. Habsterdick, še nekaj sto metrov in smo v Nemčiji! Okrogla moderna cerkev, ki ima brezjansko podobo v vitražu in na platnu. Vsak četrtek je tu ob 9.15 slovenska maša. Že od nekdaj so ljudje šli po maši čez cesto še na tržnico. Zakaj romanje na prvi maj? Gospod Stanko Grims, ki je 50 let služboval v Loreni med našimi izseljenci, je priporočil Marijinemu varstvu naše rojake, predvsem rudarje, ki so prepogosto preklinjali in to v različnih jezikih hkrati.

Z gospodom kardinalom stopimo v zakristijo. Tu so že msgr. Janez Pucelj iz Münchna, Janez Modic iz Mannheima, dr. Zvone Štrubelj iz Belgije, David Taljat iz Švice, Boris Milavec iz Colmarja, msgr. Joseph Muller, ki je 21 let skrbel v Metzu za pastoralo migrantov, Hugues Agbenuti, domači župnik, Sokol Stanislas, ki ima v oskrbi Poljake, merlebaški dekan Alfred Schwartz.

V cerkvi se je zbralo preko dvesto romarjev in gostov. Med njimi je župan mesta StiringWendel, župan in deželni svetnik Laurent Kleinhentz, ki v odsotnosti prefekta zastopa francosko državo, gospa Veleposlanica RS iz Pariza Veronika Stabej. Skoraj petdesetčlanski mešani zbor Jadrana in misije že ubrano prepeva Spet kliče nas venčani maj.

V procesiji pristopimo oltarju, kjer nas pozdravi domači župnik, nato pozdravi eminenco in izroči šopek rdečih nageljčkov in rožmarina gospa Kristina Hero. Z njo sva se prvič srečala po posvečenju na stopnicah pred cerkvijo. Od takrat nisva nikoli prekinila s sodelovanjem in se vsak teden srečujeva na misiji ob dopolnilnem pouku slovenščine, klekljanju, pripravi praznikov, nedeljskih beril, krajšem pogovoru, pripravi duhovnih vaj. Danes je na stopnišču pred oltarjem v narodni noši. Besede so izbrane, pretehtane.

V homiliji je gospod kardinal orisal lik svetega Jožefa delavca, vpletel 30 letno posvečenje in delovanje duhovnika, društva in misije v sedanjih prostorih in zaključil z Marijo in njenim duhovnim vzorom za naš čas in za nas Slovence.

Pred zaključnim blagoslovom je gospod kardinal Franc Rode izročil naši vzorno požrtvovalni gospe Jožici Curk poseben uokvirjen papežev blagoslov ki ga je pred zbranimi verniki slovesno prebral njegov tajnik Matej Pavlič in se glasi: „Sveti oče Frančišek podeljuje apostolski blagoslov gospe Jožici Curk ter se veseli obilnih sadov njenega dolgoletnega zavzetega sodelovanja v slovenski katoliški misiji v Merlebachu. Želi ji še moči, varstva in zdravja ter jo izroča varstvu nebeške matere Marije. V Vatikanu 25. Aprila 2013.“

Pred blagoslovom pa je položila predsednica Jožica Curk, s šopkom cvetja, še te besede duhovniku jubilantu: „Klic brezjanske Matere nas je prebudil in vodil do svetišča, kjer smo doživeli neprecenljivo duhovno bogastvo.... Ozrli smo se v ogledalo spominov prehojene poti našega župnika. Mislim, da upravičeno lahko uporabim besedo “naš“, saj je po 30-ih letih služenja Bogu med slovenskimi verniki nedvomno upravičena. Evharistija je “zahvala“, vir in vrhunec našega življenja, je skrivnost vere, ki jo z Vami poglabljamo že trideset let. Kot “naš“ dušni pastir nam vlivate veselje in duhovno hrano. Vaše nedeljske pridige so kot pesem, ki slavi Boga, Vaši nasveti so setev, ki kali in obeta žetev na razširjenem polju Vašega pastirskega dela. Pri tej odgovornosti naj Vas spremlja še v bodoče materinska roka Brezmadežne.... Besedo zahvale nosimo v naših srcih in naj Vam bo v spodbudo, da Vas obkrožajo vsakodnevno zvesti verniki.“

Po spominskem posnetku smo se zbrali še v kletnih prostorih cerkve in s pevci nazdravili častnim gostom in predsednikom ter predsednicam navzočih društev in skupnosti. Ob 12. uri smo se zbrali na slovenskem svečanem kosilu na misiji v Merlebachu. Med kosilom so spregovorili predstavniki države in civilne oblasti kakor častni gostje. Za prijetno vzdušje pa so poskrbeli vsi navzoči. Ob 15.30 smo se zbrali v hišni kapeli svetega Jožefa in prisluhnili koncertu mešanega pevskega zbora Jadran. Po koncertu smo dan zaključili s petimi litanijami matere božje in z blagoslovom z Najsvetejšim. Hvala vsem za globoka in lepa doživetja.

 

V četrtek, 2. maja, je gospod kardinal obiskal še mesto Metz in stolnico ter medškofijsko bogoslovno semenišče. Na kosilo nas je povabil škof Pierre Raffin. Popoldan smo se zapeljali še na trg svetega Stanislasa v Nancy. Zvečer smo se v ožjem krogu zbrali na poslovilni večerji v mlinu. Pred odhodom je gospod kardinal zapisal v zlato knjigo mlina, ki je že enajsto leto sedež slovenske delegature sledeče: “Ko občudujem vse, kar je nastalo v “mlinu“ po zaslugi Jožeta Kamina – kraj prijateljevanja med Slovenci in Francozi, kraj, kjer se kristjani zbirajo k premišljevanju in molitvi, kraj miru in zbranosti, daleč od mestnega hrupa – želim, da bi ta kraj milosti še dolgo izpolnjeval svoje vzvišeno poslanstvo, z božjo pomočjo in pod Marijinim varstvom” 3. maja 2013 Franc Kardinal Rode.

Vsak izmed nas in še posebno jubilant je gospodu kardinalu iskreno hvaležen za duhovni in prijateljski obisk v letu vere. Vaša navzočnost, ki je hkrati spodbuda in potrditev našega dela nam bo v prihodnjih mesecih v oporo. Vaša svežina in sproščeno veselo vzdušje pa popotnica za težje trenutke pri skupnem delu v Gospodovem vinogradu. ”Bog lonaj” za toliko neprecenljivo lepega.

Vaši rojaki in jubilant Jože Kamin