FOTO: V Kočevskem rogu so se s slovesnostjo spomnili žrtev revolucionarnega nasilja

Slovenija | 09.06.2013, 18:32 Andrej Šinko

Ob grobišču pod Krenom v Kočevskem rogu je potekala slovesnost s sveto mašo za žrtve revolucionarnega nasilja. Somaševanje pred približno tri tisoč ljudmi je vodil novomeški škof Andrej Glavan. V pridigi je opozoril na bratomorno vojno in vprašanje sprave. Ta bo mogoča šele, ko bodo vsi, ki ležijo v slovenskih povojnih grobiščih, dostojno pokopani, je dejal škof Glavan. Osrednji govornik Matija Ogrin pa je menil, da se z ignoriranjem povojne resnice Slovenija ugreza nazaj v totalitarizem.

"V domovini in marsikje na tujem se v začetku junija vsako leto s sočutjem spomnimo največje tragedije v naši slovenski zgodovini, množičnih izvensodnih nečloveških pobojev tisočev vojnih ujetnikov domobrancev, v glavnem mladih fantov in mož, pa tudi številnih civilistov, ki so se umaknili pred pričakovanim nasiljem revolucionarnih zmagovalcev. Vseh teh žrtev se ne spominjamo, ker bi v sebi gojili in razpihovali sovraštvo, ali bi hoteli podaljševati spore v slovenskem narodu," je v nagovoru poudaril škof Glavan in dodal, da moramo vsi vztrajno moliti, opozarjati in delati za to, da pridemo na vsak način do narodne sprave. "Mi, ki smo spravljeni z Bogom po Jezusu Kristusu, moramo prvi odpustiti. Jezus nam je »zapustil zgled« (pravi isto pismo apostola Petra, ki sem ga omenjal), da bi hodili po njegovih stopinjah. To so stopinje odpuščanja. Samo po njih lahko pridemo v lepšo prihodnost našega naroda," je povedal škof Glavan.

Literarni preučevalec Ogrin je povedal, da bi morala biti za slovensko politiko resnica o povojnih pobojih in revolucionarnem nasilju enako pomembna kot demokracija. Nasprotno pa usihanje zavesti o kočevskih in drugih grobiščih ter praktično omalovaževanje njihove resnice prinaša usihanje demokracije, s čimer se je država sama obsodila na ugrezanje nazaj v totalitarizem, s tem pa na socialne krivice, krajo skupnega dobrega in tudi na zrežirane politične sodne procese, je opozoril.

Predsednik republike Borut Pahor pa je bil po slovesnosti drugačnega mišljenja. Povedal je, da slovenska država utemeljena na spravi. Po njegovih besedah imamo samo eno Slovenijo, eno domovino, v kateri se morajo vsi in ne glede na svoja politična, svetovno nazorska ter drugačna prepričanja truditi za življenje v razumevanju in spoštovanju. Ob tem pa dodal, da dve desetletji po osamosvojitvi v državi, ki gre skozi krizo in ki zaradi različnih stisk in sodobnih težav ustvarja nove razlike, ni potrebno obujati starih razlik.

Slovesnosti pod Krenom se je udeležila tudi predsednica NSi Ljudmila Novak, ki je dejala, da Slovenija potrebuje spravo in zavedanje, da so vsi Slovenci sinovi in hčere slovenske zemlje in da se je treba z dostojanstvom spominjati vseh žrtev. Slovesnosti v Kočevskem Rogu so se udeležili tudi vodja poslanske skupine SLS Jakob Presečnik, vodja poslanske skupine NSi Matej Tonin in starosta slovenske politike Ivan Oman. Delegaciji NSi in SLS sta tako kot predsednik države položili tudi venec.

Grobišče Pod Krenom simbolno predstavlja številna druga grobišča po vsej Sloveniji. Prvo spravno slovesnost je 8. julija 1990, ob udeležbi več kot 30.000 vernikov, vodil tedanji ljubljanski nadškof metropolit dr. Alojzij Šuštar. Od ustanovitve novih škofij 7. aprila 2006 dalje grobišče leži na ozemlju novomeške škofije, pred tem pa je bilo na ozemlju ljubljanske nadškofije.

Namen srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. V Rog že več kot dve desetletji tradicionalno prihajajo svojci pobitih vojnih ujetnikov, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške. Verujoči čutijo posebno skrb in dolžnost do svetega kraja, kjer počiva veliko število novodobnih mučencev. To je kraj spomina, kamor romajo in kjer molijo za spravo v našem narodu.

Kapelo v Kočevskem Rogu je maja 2005 umetniško opremil slovenski jezuit p. Marko Ivan Rupnik skupaj z ekipo umetnikov iz Centra Alleti v Rimu.

Foto: p. Ivan Rampre

Nagovor škofa Andreja Glavana pri spravni maši v Kočevskem Rogu

Spoštovani g. predsednik republike, predstavniki političnih strank …, Nove slovenske zaveze, drugi predstavniki družbenega življenja, dragi sobratje duhovniki, spoštovani svojci žrtev …!

Spet smo se, že 24-tič, zbrali v tej kočevski zeleni katedrali ob enem izmed 600 grobišč, ki so Slovenijo po vojni spremenila po površini v eno največjih morišč v Evropi. Tu ob breznu pod Krenom so našle svoj tihi dom številne zamolčane, znane in neznane, vojaške in civilne, žrtve povojnih pobojev. Potem ko so bili kot begunci vrnjeni s prevaro in za podlo kupčijo za umik vojske in s tem izgubo ozemlja slovenske Koroške (kot pravijo poznavalci teh dogodkov).

Tu smo se zbrali, da bomo za žrtve molili in se zahvalili za njihovo pričevanje in poklonili njihovi žrtvi, saj so se mnogi poslavljali z vero v srcu in molitvijo na ustnicah ter z rožnim vencem v roki. Prepričan sem, da so mnogi umirali po Jezusovem zgledu tudi z odpuščanjem v srcu, ne le naproti naščuvanim in zaslepljenim eksekutorjem, ampak tudi resničnim krivcem za njihovo smrt. To nam dokazujejo kupi rožnih vencev, ki so se našli na mestih izkopa množičnih grobov in nekaterih znanih žrtev, n. pr. zakoncev Zavasnik. Leta 2003 so pod očetovim skeletom našli še mamin skelet. Ker je bila noseča, je kot mati prekrižala roke na otroku in ga varovala z rožnim vencem. To so dokazovale jagode, ki so jih našli v dlančnih kosteh, kot je dokumentirano v znanem filmu Jožeta Možine.

Dragi bratje in sestre!

Danes je tudi zunanja slovesnost praznika Srca Jezusovega. Praznik nas vabi, da se zazremo v prebodeno srce za grehe vseh nas, tudi za grehe žrtev in zlasti vnebovpijoče grehe morilcev. Namen praznika je ne le, da se zahvaljujemo za neskončno Božjo ljubezen, ki nas je rešila večne smrti in odprla vrata večnega življenja, kakor upamo, tudi žrtvam, ki se jih danes spominjamo. Praznik je namenjen tudi zadoščevanju za strahotne k Bogu vpijoče grehe bratomorne vojne. Zato vas vabim, da se potrudimo, naj te naše daritve in naših molitev ne zasenči najmanjša misel sovražnosti. Zazrimo se v Jezusovo Srce, najbolj nedolžno in sveto. Iz odprtega srca je pritekla kri, ki je postala odkupnina za vse hudobije človeških src. Bogastvo dobrote in usmiljenja, bogastvo odpuščanja in velikodušnosti. Gospod s prebodenim srcem nam upravičeno tudi kliče: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen in našli boste mir svojim dušam.«

Okrog Gospodovega oltarja se zbiramo s prošnjo za spravo z Bogom in med nami, med živimi in rajnimi, med žrtvami in zločinci, po Jezusovem zgledu, ki je molil za svoje rablje in prosil zanje odpuščanja. Vedno znova naredi name velik vtis mozaik tu za nami. Govori nam, da je Jezusovo delo odrešenja namenjeno vsem, da sta k mizi večnega življenja povabljena oba, zločinec in žrtev, seveda če se zločinec pokesa in spokori.

Slišali smo besede apostola Petra: »Če potrpežljivo prenašate, ko trpite, čeprav dobro delate, je to milost pred Bogom.« V pismu se je apostol obrnil na sužnje, ki so se spreobrnili k veri in so morali, kot vsi sužnji v tedanji družbi, prenašati nerazumevanje in nečloveške krivice. Naroča jim, naj ne podležejo nagonskemu odzivu, ki se lahko porodi v takih okoliščinah, temveč naj posnemajo Jezusovo ravnanje. Spodbuja jih celo, naj odgovorijo z ljubeznijo. Tu ne gre za uspavanje zavesti, da bi bili neobčutljivi in se ne bi borili proti krivicam in borili za pravico in resnico. Gre za širino duha prave ljubezni, ko naj bi kristjan začel odpuščati in ljubiti prvi. Pri tem pa ne smemo izgubiti zaupanja in vere, da za vsakim velikim petkom, ko se na videz pokopavata resnica in pravica, pride vstajenjsko jutro, ko ti zasijeta v slavi in zmagi.

Dragi bratje in sestre!

Pred kratkim smo z vso častjo in dostojanstvom pokopali v ljubljanski stolnici velikega trpina in nekrvavega mučenca škofa dr. Gregorija Rožmana in mu s tem vrnili pravico do groba v domači slovenski zemlji. Vrnitev v domovino naj spodbudi proces notranjega očiščenja za ves narod. Upamo, da bo to žarek v slovensko sivino zamer, neodpuščanja in hladnih medosebnih odnosov. Upamo in upravičeno pričakujemo, da bo njegov pokop, čeprav so mu nekateri nestrpni duhovni dediči komunizma nasprotovali, spodbudil vse, ki imajo oblast in so za to odgovorni, da bodo kljub finančni krizi poskrbeli tudi za popravo krivic in civiliziran pokop žrtev medvojnih in povojnih pobojev. Na ta pokop še vedno čakamo in o spravi ne moremo govoriti dokler se to ne realizira. Samo to bo dokaz, da se naša država hoče resno uvrstiti med države, ki spoštujejo osnovne civilizacijske norme in človekove pravice.

Dragi bratje in sestre!

V domovini in marsikje na tujem se v začetku junija vsako leto s sočutjem spomnimo največje tragedije v naši slovenski zgodovini, množičnih izvensodnih nečloveških pobojev tisočev vojnih ujetnikov domobrancev, v glavnem mladih fantov in mož, pa tudi številnih civilistov, ki so se umaknili pred pričakovanim nasiljem revolucionarnih zmagovalcev. Vseh teh žrtev se ne spominjamo, ker bi v sebi gojili in razpihovali sovraštvo, ali bi hoteli podaljševati spore v slovenskem narodu. Še manj, da bi mislili celo na kakršnokoli maščevanje. To bi bilo nezdružljivo z mašno daritvijo in nam mora biti kot kristjanom tuje. Vsi pa moramo vztrajno moliti, opozarjati in delati za to, da pridemo na vsak način do narodne sprave. Mi, ki smo spravljeni z Bogom po Jezusu Kristusu, moramo prvi odpustiti. Jezus nam je »zapustil zgled« (pravi isto pismo apostola Petra, ki sem ga omenjal), da bi hodili po njegovih stopinjah. To so stopinje odpuščanja. Samo po njih lahko pridemo v lepšo prihodnost našega naroda. Amen.

Kočevski Rog – središče in merilo Slovencev - nagovor Matije Ogrina

V Kočevskem Rogu je tišina nepredirna in globlja kakor v vsakem drugem gozdu. Gozdna tihota je tu drugačna. Kajti to, kar so videla ta drevesa in te skale, je nepojmljivo, človeški misli komaj dostopno. Tisto, kar se skriva za tihoto tega gozda, je nekaj tako izrednega, da se dviga nad vse drugo, kar se nam je Slovencem v tisočletni zgodovini dogodilo. Zlo, ki je tu delovalo, je bilo drugačno od vsega znanega; prav je bilo rečeno, da je bilo tu na delu neko – presežno zlo. Trpljenje slovenskega človeka na tem kraju je nedopovedljivo. In moralna veličina ljudi, ki sta jih zlo in trpljenje tu zadela, je zato komaj dosegljiva.

Pomenu, ki ga ima Rog za nas, sodobne ljudi, se nekoliko približamo, ko uvidimo, da je Rog temeljna resničnost slovenskega naroda in države. Nikjer drugod med Slovenci ni bilo toliko in takega trpljenja, pa tudi takšne človeške veličine, kakor na stotinah slovenskih morišč, ki jih Rog vse skupaj predstavlja – od Primorske do Prekmurja.

In skorajda bi rekli, da nikoder drugod človeška veličina ni mogla zrasti više kakor tu, kjer so izmučene, polomljene žrtve globoko v breznu v smrtnih zdihljajih prosile Boga za odpuščanje morilcem. Na drugi strani pa ljudje, ki so se tukaj vedli kakor bogovi, niso mogli sami sebe še bolj spremeniti v pošasti in še bolj prizadeti svojo človeškost.

Človek ne more imeti nobene želje po domu, po domačih, po nežnosti in utehi, ki bi ne bila na Rogu doživeta v stopnjevanem pomenu besede. Nobene želje po pravici in rešitvi ne moremo občutiti, ki bi tukaj ne bila v človeških srcih občutena pomnoženo in podeseterjeno. Predvsem pa: nobene bolečine ni, ki je ni bilo na Rogu in nas tukaj čaka kakor mogočno ogledalo. Rog je zato antropološko središče in moralna norma slovenskega človeka.

Ničesar Slovenci nimamo in ne moremo imeti, kar bi nas v vsej zgodovini bolj prizadelo in bolj spremenilo življenje našega naroda, kakor Rog. Ničesar ni v našem narodu, kjer bi si tako ostro in dokončno stala vsaksebi slovenska katoliška omika in barbarstvo, civilizacija in njeno zanikanje. Tukaj se z ostro ognjeno črto ločuje vse, kar je v stoletjih našega naroda vodilo h kulturi, omiki in ohranjanju življenja; na drugi strani pa na Rogu dočaka svojo končno kulminacijo to, kar je po raznih poteh, vidno ali manj vidno, vodilo v razkroj omike in v uničenje človeka. Rog daje vsemu temu končno potrditev, pečat, razvidnost in nedvoumnost. Rog je kakor tisto polje, na katerem dozorita pšenica in ljuljka – in se pokažeta v dokončni razvidnosti. Zato je Rog tudi v pogledu omike in kulture naša središčna realnost, je civilizacijsko in narodnostno središče Slovencev.

Za Rog pa je bistvenega pomena tudi tisto, kar pomenijo in ponavzočujejo rožni venci, križci in svetinjice, strgani žrtvam z vratu in odvrženi ob breznu na kup. Tista dokumentarna fotografija prepletenih rožnih vencev in križcev, ki jih načenjata rja in zeleni volk, pove vse. Tu sta si stala v prečudnem boju nasproti vera in sovraštvo do vere, vdanost v Božjo previdnost na eni in bojevito zanikovanje Boga na drugi strani. Ni se moč izogniti misli, da se je tu dogajala neka drama, katere resnično prizorišče je presežno, duhovno, in da nam je izid te drame v metafizičnem pomenu – nam kot živečim ljudem – neznan in nedostopen. Nedvomno pa nam je duhovni, metafizični pomen Roga do neke mere dostopen in najbolj razložen s fatimskim sporočilom (kakor je bilo na tem mestu že rečeno: v fatimski viziji Kristusovo kri, ki teče s križa, v čaše prestrezajo mučenci in jo kot Božjo milost posredujejo vernim). Zato smemo reči, da Kočevski Rog ponavzočuje delovanje duhovnega zla in dobrega v naši zgodovini, ju napravi očem vidna in očitna kakor morda nikoder drugod, zato je v tem smislu Rog tudi metafizično središče slovenstva.

Ko prisluhnemo pričevanjem rešencev iz Kočevskega Roga – Milana Zajca, Franceta Dejaka, Franceta Kozine in drugim pričevanjem o revoluciji – se nam eden v drugem odpirajo ti trije aspekti Roga kot središčne slovenske realnosti: antropološki ali osebno-človeški vidik, vidik omike ali slovenskega narodnega življenja ter nazadnje – metafizični pogled. S tem tremi vidiki Rog obsega tako rekoč vso slovensko zgodovinsko resničnost. Zato vsekakor moramo reči, da je Rog središčna slovenska realnost, je najbolj zgoščeni, jedrni del naše resničnosti, je kakor stržen, mera, kriterij našega ravnanja. Vsako naše dejanje je ob Rogu premerjeno, stehtano in postavljeno na svoje mesto.

Rog torej premerja vse vidike, od zgodovinskih in političnih do etičnih in religioznih. Je višja resničnost, vmesni prostor, v katerem se stekata slovenski zgodovinski in nadzgodovinski svet in kjer vsako naše dejanje dobi v razmerju do našega naroda svoj dokončni značaj, vrednost in velikost.

Vsak narod mora živeti iz sebe, iz svojih danosti, iz tega, kar je. Prva danost slovenskega naroda v moderni dobi pa je – Rog. Za slovenski narod moramo zato v družbenem pogledu reči, da je v njem toliko demokratičnega življenja, kolikor je zavesti o tem, kar pomeni Kočevski Rog. Za slovensko politiko pomeni delovati iz resnice o Kočevskem Rogu in delovati demokratično eno in isto stvar. Usihanje zavesti o Rogu in praktično omalovaževanje njegove resnice zato za Slovence pomeni – usihanje demokracije in ugrezanje v totalitarizem.

Rog se razprostira prek 600 krajev naše domovine. Toda te temeljne resničnosti vseh 25 let v samostojni državi nismo hoteli zares videti in se pokoravati njenim ukazom. Slovenska država doslej ni dala z ničemer vedeti, da zla Kočevskega Roga in vsega, kar kot simbol predstavlja, ne šteje v območje sprejemljivega, dopustnega, legitimnega. Demokratična država namreč vse pomembne stvari pove samo na en način: z zakoni, ki jih sprejme parlament. Tu se v več kot 20 letih ni zgodilo praktično nič. Republika Slovenija je še naprej dedinja gorostasnega zločina.

Ignorirati nekaj tako temeljnega in bistvenega, nekaj, kar tako jedrno stoji v osrčju naše resničnosti – pomeni pasti v praktični relativizem, v katerem se lahko zgodi in izreče kar koli, saj ni več nobene mere za nobeno stvar. Če smo bili s tem, kar slovenski Rog pomeni, pripravljeni neurejeno živeti že dve desetletji, smo se s tem sami obsodili na dve desetletji ugrezanja nazaj v totalitarizem, s tem pa na socialne krivice, krajo skupnega dobrega in nazadnje še – na politične sodne procese.

Kdo ob vsem tem ne občuti skušnjave pesimizma in pobitosti? To resnično je skušnjava – v verskem pomenu besede, – saj v pesimizmu izgubljamo vero v dobro; v pesimizmu pozabljamo, da je za in nad zgodovino še nekdo, Vsemogočni, ki nam nenehoma daje obilni delež svoje mogočnosti v naše roke kot naše, človeške možnosti. Tisti, ki ležijo v breznih Roga, so srčno branili demokracijo in slovensko izročilo; in če ju hočemo utrjevati mi, smo hočeš nočeš njihovi nadaljevalci. Ali nočemo biti to, kar smo?

Da, prav to hočemo biti. Kočevski Rog nas v tem utrjuje. Ko Sveto pismo stare zaveze pove za katerega od očakov, da umrje, ne uporabi te besede, marveč pravi: »bil je pridružen svojemu ljudstvu«. Tudi mi lahko rečemo za žrtve Roga in drugih morišč: »in bili so pridruženi svojemu ljudstvu«. Ta biblična perspektiva nam pravi, da resnično ljudstvo, resnični narod ni le ta, v katerem smo tukaj in zdaj, marveč je predvsem tisti, ki je bil pred nami, ki že pri Bogu in pri njem v polnosti biva kot »moje ljudstvo«. Tudi mi jim bomo pridruženi. Upajmo, da pred tem ne bo več noben Slovenec moral po tisti hudi poti, ki so jo prehodili oni. Vendar pa je Rog kraj tako posebnega stika časa in večnosti, da moremo biti roškim žrtvam pridruženi že na tem svetu, že v tem življenju – takrat, ko sprejemamo resnico Roga in iz nje ravnamo. Takrat smo – že tu in zdaj – pridruženi svojemu ljudstvu.

Slovenija – dežela dveh seznamov (ali Eni se zbiramo v Kočevskem Rogu, drugi v Stožicah) - nagovor Marte Milene Keršič

Prebiram dnevno časopisje, poslušam radio, gledam televizijo. Dan za dnem me zasipajo z raznimi seznami. Seznam politikov, ko so bili deležni poceni letalskih kart, seznam upravičencev do visokih bančnih kreditov, prejemnikov privilegiranih borčevskih pokojnin, tajkunov, ki so si nepošteno prigrabili premoženje, prebiram o neenakih merilih v slovenskem pravosodnem sistemu, o neverjetnem medijskem odzivu ob nastopu partizanskega pevskega zbora v Stožicah.

 

Zdi se mi, da prihajam iz nekega drugega sveta in nisem članica te družbe. Ob vseh teh novicah se počutim odmaknjeno, ponižano, manjvredno, zazrto v preteklost, neprilagojeno času in prostoru, ki me obdaja, skratka drugačno. In res sem. Kajti …

Moj seznam je precej drugačen od zgornjega. 5 mojih stricev, atovih bratov je zapisanih na seznamu 165 umorjenih med in po drugi svetovni vojni v Šentjoštu nad Horjulom. Dom njihovih posmrtnih ostankov mi ni znan. Stari ata po mamini strani je še vedno na seznamu vojnih zločincev, kamor ga je povojna oblast zapisala leta 1945. Dve teti in stric so na seznamu beguncev, ki so morali istega leta zapustiti domovino in si poiskati nov dom v severni Ameriki in Argentini. Ata, ki se leta 1947 ni vpisal med pionirje, je v osnovni šoli Šentjošt ostal na seznamu tistih otrok, ki se niso smeli igrati z žogo, niso dobili boljše malice in niso bili deležni mednarodne pomoči. Mama je zabeležena na seznamu učencev, ki so imeli leta 1952 v spričevalu oceno iz vedenja štiri (kar je bilo za tiste čase velika sramota) in to samo zato, ker so se udeležili procesije sv. Rešnjega telesa. Šentjošt je bil po vojni na seznamu vasi, ki so morale biti izbrisane. Lansko leto, ko je bila v Šentjoštu spominska slovesnost ob 70. letnici ustanovitve vaške straže, in smo tam zapeli nekaj domobranskih pesmi, so si nas nekateri novinarji in komentatorji pošteno privoščili in nas ponovno postavili na seznam izdajalcev, kolaboracionistov in tistih, ki sodelujejo z okupatorjem.

Kot da Slovenija živi dvotirno življenje, življenje dveh seznamov, od katerih gre vsak v svojo smer.

Odgovor na vprašanje od kdaj, kdo in zakaj so nas začeli v Sloveniji deliti na vaše in naše, je jasen. Sprevržena in v svojem bistvu proti človeku obrnjena ideologija, ubesedena in organizirana po navodilih iz Moskve, v KP Slovenije in preko nje v OF, je leta 1941 z ustanovitvijo VOS in z Odlokom o zaščiti slovenskega naroda ustvarila takšne pogoje, da je bil vsakdo, ki se ni podredil ravnanju OF, kot izdajalec kaznovan s smrtjo ali je bil podvržen nasilju. Svojega programa se je partija jasno in temeljito držala. Med ljudstvo je zasejala strah, razdor in delitve, ki nas še vedno obvladujejo.

Pred menoj se kot v filmu zavrtijo številni umori med vojno, strahoviti povojni masaker, zaplembe premoženja, povojni sodni procesi, desettisočglava množica beguncev, taborišča, zatiranje kmetov, izobražencev, obrtnikov, umetnikov, duhovnikov, neenaki pogoji za šolanje in zaposlitve, nadzori udbe, omejena pravica do svobode gibanja, mišljenja – skratka neskončni seznami … izbrisanih, umorjenih in ponižanih.

Ostaja vprašanje, kako naprej, kako ven iz tega pekla norosti, ki nas Slovence duši in oklepa tudi danes. Odgovor ni enostaven in jasen. Gre za proces, številne procese, ki jih mora izpeljati pravna država, zgodovinopisje, psihoterapija, teologija, umetnost in druge znanosti. Slovenska država brez jasnega vpogleda v to, kaj se je nekoč dogajalo in brez soočenja z zgodovinsko resnico, nima prihodnosti. Prepričana sem, da je med nami dovolj ljudi, ki to delo zmorejo opraviti z zdravo pametjo. Vsakega izmed nas čaka naloga, da smo glasniki resnice. Da smo luč na gori. Da smo sol in kvas. Naj se nas sliši – tudi mi smo tukaj in še dolgo bomo!

Kaj lahko, moram in bom ob tem storila jaz? Nič velikega in odločilnega, nič revolucionarnega. Moja naloga je, da delam in verjamem. Svojim trem hčerkam s ponosom govorim o pogumnem in mučeniškem boju mojih petih stricev domobrancev. O moji stari mami, Snopkovi Julijani, ki kljub izgubi petih sinov nikoli ni govorila o maščevanju. Pripovedujem jim zgodbo moje vasi. Pripovedujem jo tudi komu drugemu, ki me je pripravljen poslušati. Vem, da so iskanje resnice, pošteno delo in skrb za drugega temelji za življenje v sožitju, za varno prihodnost Slovenije, za spravo in mir.

Na pot, po kateri hodim, so pred menoj stopili že moji starši in stari starši. Učili so me, da se ne smem bati, da si moram z besedami in dejanji prizadevati za širjenje resnice, da moram znati sprejemati, odpuščati, a hkrati ostati zvesta svojim vrednotam in idealom. To je dediščina, ki sem jo prejela in jo želim prenašati naprej, ker sem soodgovorna za to, da je Slovenija svobodna in demokratična država. V to trdno verjamem, saj kljub vsem poskusom, da bi Šentjošt v času komunističnega totalitarizma zadušili, danes še vedno v polnosti cveti.

Verjamem, da bo resnica iz naših ust postopoma premagala vse laži, ker je ljubezen močnejša od sovraštva. Kraji, kot so Teharje, Barbarin rov, Kočevski Rog nas zbujajo iz otopelosti. Verjamem v blagoslov slovenskih mučencev, ki so naši priprošnjiki pri Bogu in hvala vsem vam, ki ste se danes prišli poklonit njihovemu spominu in trpljenju, ki mora roditi sadove in spravo za vse nas. Hvala.