"Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega!" (Mt 12,17)

Slovenija | 07.06.2013, 13:30

Ob poplavi grafitov in transparentov ga ni junaka, ki bi si upal javno pozivati: »Dajte cesarju kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega« ali v prevedenem pomenu: »Bodimo dobri državljani in živimo po veri«. Kako zelo se pri nas pozna odsotnost Božjega nauka, edine prave smernice, ki krepi pravičnost in resnico, zato so tudi dogodki in dejanja 'kar nekaj' , odvisni od nekega kraja, nekega časa, nekega človeka ali še huje neke stranke. Tega je vedno več, zato se ne čudim, da vedno več ljudi pravi: »Ne poslušam poročil, ne gledam televizije, ne berem časopisov, ker le tako lahko živim v miru in si ne jem živcev.« Zatiskanje oči ne vodi nikamor, prepustiti se vsakodnevnemu prodajanju megle pa zamegli še tako dobro postavljene temelje 'cesarjevega', da ne govorimo o občutku ' Božjega'.

Prav zaradi pomanjkanja 'Božjega' nam je bilo ponujeno življenje, kot v cenenih nadaljevankah, ki pa je žal preraslo v resničnostni šou, krut in neizprosen.

Kaj drugega bi lahko rekli prejšnji teden ob dogajanju v zvezi z zadevo gradbene baronice. Da ne bo pomote, njena dejanja mi niso všeč, toda spadam med tiste ljudi, ki sicer ne marajo čarovnic, vendar, ko jih peljejo na grmado, se mi zasmilijo. Poleg nje so se mi zasmilili tudi njeni rablji, ki so jasno pokazali, da niso dorasli svoji službi. V tem kontekstu je gospa opravila veliko družbeno koristno delo in bi se ji moral tudi čas na prostosti šteti v prestajanje kazni, saj je praktično pokazala sposobnost ali bolje nesposobnost in nestrokovnost našega sodstva. Ne bi ocenjevala kdo ima prav in kdo ne, vendar, ko dva pravna strokovnjaka za isto mizo trdita vsak svoje, državljanom ne preostane drugega kot strah in dvom v cesarjevo pravico.

Če je bila zadeva gradbene baronice diplomska naloga pravne države, je bila ta teden zadeva 'patrija' pravi doktorat stanja v neki državi z nekim sodstvom. Žal je ta neka država naša draga Slovenija. Nočem soditi, kdo je nedolžen in kdo kriv, saj iz celotne maratonske zadeve, ne morem ugotoviti za kaj je šlo in kdo je komu kaj dal. No, ta maraton je bil bolj podoben štafeti, tisti štafeti, ki jo nekateri tako zelo pogrešajo, saj so si 'patrijo' podajali iz rok v roke le v ključnih trenutkih nekega človeka in na nekam kraju.

Ja, dokler bo naš kovanec imel na obeh straneh le podobo cesarja, ne bo šlo in spet smo tam…manjka nam podoba Boga, ki jo slovenski katoličani skrbno skrivamo v svoji kamrici in potiho razmišljamo kako bi s čim manj truda zaobšli dolžnost do cesarja in Boga. Potem pa se na eni strani čudimo dolgemu seznamu davčnih dolžnikov, po drugi strani pa se sprašujemo zakaj mladi po birmi odidejo po svoje.

Prihodnji teden bo obletnica kar je pri nas padlo Primorje. Prostori naše Karitas so v bližini reprezentančne stavbe, ki se kaže v vsej svoji mogočnosti, vendar le bežen pogled ti pove, da vsak dan bolj postaja, tako kot številne tovarne po Sloveniji, hiša strahov. Nepokošena trava, vrsta kamionov in delovnih strojev kljubuje dežju in burji, celo pokvarjena ura priča, da se je vse ustavilo. To so le predmeti, kaj pa ljudje in njihove družine? Ko je naš gradbeni baron izrazil željo po družbeno koristnem delu, me je zmrazilo ob misli, da bi prišel pomagat na Karitas in iz oči v oči, srečeval ljudi, ki jim je storil toliko hudega. Pa ne le on, vrsta ljudi, ki so v teh letih opravili, milo rečeno, družbeno nekoristna dela in zasadili nož v hrbet našemu gospodarstvu in naši samostojnosti, je dolga.

Ko sem že pri Karitas moram povedati, da je letos konec sedemletne pomoči Evropske unije v hrani za socialno ogrožene ljudi. Tečejo sicer pogovori o drugačnem načinu pomoči. Na trenutke sem zaskrbljena, pri Karitas iščemo pot kako naprej, saj smo sredi krize in pomoči potrebnih je vse več. Od 'cesarja' ni kaj čakat, ker je tudi on obubožal. Vendar je na drugi strani kovanca podoba Boga, ki je rekel: »Dajte jim vi jesti«. Ni rekel vprašajte po svetu, temveč je govoril prav nam. In v Sloveniji je še vedno toliko ljudi, ki imajo dovolj zase in še kaj drobiža za 'ubožca'…ali ni čutenje, dobrota, solidarnost nova pot. V takih trenutkih si rečem: »to je popravni izpit za vse kar smo zavozili, to je priložnost vernikov in vseh ljudi dobre volje, da ponovno pokažemo in dokažemo ljubezen do bližnjega?« Če nam bo to uspelo, bo krovni dokument Cerkve na slovenskem Pridite in poglejte postal živa Cerkev in ne bo potrebno velikih teoloških razprav kako pridobiti nove vernike; dela bodo govorila sama zase. Prav v teh dneh poteka akcija karitas Pokloni zvezek, s katero otroci v vrtcih in osnovnih šolah darujejo šolske potrebščine za sovrstnike. Vsak otrok ima možnost, da napiše neznanemu prijatelju sporočilo ali dobro misel. Ob branju sem presenečena koliko dobrote in pozitivnih misli premorejo otroci. Če oni zmorejo, zmoremo tudi mi.

Pa vse dobro vam želim.