Kdo ve, kje je Hilda?

Komentarji | 21.05.2013, 14:35

Zadnjič sem sedela na hodniku zdravstvenega doma in čakala, da bom na vrsti za slikanje zob, saj imam preveč „modrosti“. Klopi so bile kar zasedene, a ves čas so se vrata odpirala, kar je nakazovalo, da gre hitro. In res je šlo.

A prišel je gospod, ki je bil precej živčen in neučakan. Glede na leta se mi zdi, da se mu ni mudilo v službo, kot se je na primer meni, a ves čas je glasno godrnjal v slogu: a zdaj bom pa čakal, nič ne delajo … Žena ga je prijazno spodbujala in mu prigovarjala, naj se umiri in da bo kmalu na vrsti. Ko sem sama odhajala z rentgensko sliko, sem mu prijazno rekla: „Gospod, zdaj boste Vi na vrsti in hitro gre, saj vidite, da res pridno delajo.“ Pa se je nasmehnil. In vem, takšen pač je. In vedno več je takšnih. Sama sem bila še pod vtisom snemanja pogovora z mladimi zdravniki, ki dejalo v Malaviju in so pripovedovali o dolgih vrstah bolnikov, ki po ure in ure čakajo v ne kakšni prijazni čakalnici, ampak zunaj, na soncu, dežju, da so pridejo na vrsto in zdravnikom potožijo o svojih težavah.

A takšno tarnanje je del našega vsakdana in ko sem pomislila, da bi gospodu rekla, da naj bo pač srečen, ker je v Sloveniji, kjer imamo zaenkrat še odličen dostop do zdravstva, sem se ustavila in ugotovila, da nimam pravice, ker ne poznam njegove osebne zgodbe. In nenazadnje, če gospod gleda poročila in bere časopise, ne more biti drugačen, kot je. Če to počneš kar naprej in pustiš, da se s tem hraniš, potem te hitro spravijo v obup.

To sedaj vem še bolj, kot sem tisti dan. Po dveh napornih tednih sem imela dva dneva dopusta, sledil je prost vikend in v ponedeljek sem se kar spočita vrnila v službo. Predvsem pa mirna, saj nisem spremljala poroči. A ta mir je kmalu izpuhtel.

Novinarju Mateju Korošcu so izrekli suspenz, namesto da bi ga nagradili z Bobom leta, ko je ob obisku premierke Alenke Bratušek izjavil: »Če sem pred leti ob obisku slovenskega premiera dejal, da ni povedal nič pametnega, lahko tokrat dodam, da ona ni povedala praktično ničesar, ne samo nič pametnega.« Nič novega torej, resnica boli in v Sloveniji naj molči. A kako nas imajo za norce, je pokazala poznejša izjava predsednice vlade, ki je dejala, da so bile sankcije zoper novinarja preostre. V teh dneh se tudi na vso moč trudi, da bi nas prepričala, kako ugodne kredite smo dobili.

Vsekakor pa je povsod, čeprav ne več v Sloveniji, Hilda Tovšak, ki je naokrog prinesla prav vse in pobegnila – slovensko sodstvo več kot očitno ne deluje. Kaj sedaj delajo njeni ožji sodelavci, se ne sprašuje nihče, medtem pa se ukraden denar pretaka v „prave“ žepe.

Ko človeka zasuje tak val slabih novic, upravičeno godrnja. Tudi jaz zadnje čase to počnem kar naprej, prepogosto, se mi zdi. Zaletavam se v pretrde zidove in ne morem se sprijazniti, da so resnica, poštenje, iskreni odnosi bolj kot ne ideali, ki jih med ljudmi ni moč najti, da vsak brani svoje interese in ko jih doseže, mu je malo mar za ostale. A se kljub temu ne dam. Verjamem v boljšo prihodnost in upam, da je ta čas, ko je v Sloveniji vse na glavo, le priložnost za korak naprej, za boljši začetek.

V to me je včeraj prepričala tudi ameriška astronavtka Sunita Willams, po kateri teče slovenska kri, ko je povedala, da je naprej želela postati veterinarka in jo je pravzaprav v tistem trenutku na videz neuspeh vodil na pot uspeha. Predsednik Borut Pahor je včeraj astronavtki podelil medaljo za zasluge, zaradi prispevka k uveljavljanju naravoslovnih in tehničnih znanosti in predvsem njihovi promociji med mladimi rodovi Slovencev.

V svojem nagovoru je Willamsova dejala, da si želi, da bi v vesolje kmalu poletela Slovenka ali Slovenec prav iz Slovenije. Hmm, mogoče se je pa to že zgodilo in je Hilda srečno pristala. Kdo ve, kje je Hilda? Vsi vemo le, da ima denarja za tak polet prav gotovo dovolj.