Blagoslov zakoncev
Tajnik Papeškega sveta za družino o mešanih zakonih
Svet | 11.04.2013, 19:00
Vprašanje mešanega zakona med pripadniki različnih veroizpovedi je v središču pozornosti nedavno objavljenega dokumenta tajnika Papeškega sveta za družino, msgr. Jeana Laffitta. Gre za pojav, ki je zadnje čase vedno bolj razširjen tudi v Evropi in na področju družinske pastorale predstavlja izziv, saj zahteva drugačno pozornost. Msgr. Laffitte jasno ločuje zakone med pripadniki različnih krščanskih veroizpovedi in mešane zakone z verniki drugih religij. V obeh primerih Cerkev zahteva uradno dovoljenje. Pri tem podaja stališče katoliškega nauka, ki opozarja na nevarnosti in pozitivne priložnosti omenjenega pojava.
Na splošno so mešani zakoni med katoličani, pravoslavnimi ali protestanti relativno razširjeni, še posebej v Nemčiji, in ne predstavljajo posebnih problemov. Vseeno pa ljubezen do nekoga, ki pripada drugi krščanski veroizpovedi, ne more ne imeti posledic za dejavno soudeležbo pri verskem življenju enega ali drugega zakonca. Še toliko bolj pa ima nedvomno posledice za rast odnosa in odvijanje družinskega življenja.
Poleg tega zakon za katoliško Cerkev, kot spominja msgr. Laffitte, ne predstavlja le zveze med moškim in žensko, temveč je cerkvena skrivnost. Pravzaprav katoličani zakon povezujejo z največjo skrivnostjo zveze med Kristusom ženinom in Cerkvijo nevesto. Zakon je tudi zakrament, torej dejansko znamenje povezanosti krščene osebe s Kristusom. Iz tega razloga katoliški nauk v nasprotju z drugimi krščanskimi veroizpovedmi poudarja neločljivost zakonske zveze. Za sklenitev mešanega zakona med kristjani se zahteva uradno cerkveno dovoljenje, ki se odobri na podlagi zavezanosti zakoncev, da bosta otroke krstila in jih vzgajala v katoliški veri.
Drugače pa je v primerih sklenitve zakonske zveze s pripadniki drugih religij. Tajnik Papeškega sveta za družino navaja, da so problemi večji in pogosto nepremagljivi. Znani so zlasti v mešanih zakonih med kristjani, hinduisti, budisti ali šintoisti, ki so najpogostejši na Bližnjem vzhodu in v nekaterih azijskih državah, kot so Indonezija, Malezija in Indija. Da je tak zakon za katoliško Cerkev veljaven, je potrebno posebno uradno dovoljenje, ki med drugim predvideva dogovor glede bistvenih namenov in značilnosti zakona. Zakonec, ki je katoličan, naj bi drugega seznanil s svojo zavzetostjo, da ohrani in živi lastno vero, da bodo otroci krščeni in vzgojeni v katoliški veri.
Težave se najpogosteje že na samem začetku pojavijo v zakonu med muslimani in kristjani, dvema monoteističnima religijama. Msgr. Laffitte pojasnjuje, da je tak zakon ponekod celo prepovedan. Islam tudi zahteva, da se otroci vzgajajo v veri očeta muslimana, zato se pogosto zgodi, da se drugi odpove vidnemu izpovedovanju svoje katoliške vere. Največkrat pa se problemi pojavijo sčasoma, tekom odvijanja zakonskega in družinskega življenja, zlasti kar zadeva pojmovanje ženske in vzgojo otrok. Vseeno pa obstajajo tudi pozitivne izkušnje, še posebej v državah, kjer že dlje časa skupaj prebivajo pripadniki več religij, kot na primer v Libanonu. To je mogoče, kadar obstajajo pogoji za družinsko življenje, ki spoštuje vrednote in namen zakona, ter kadar skupna vera v Boga zakoncema pomaga ustvarjati pristno občestvo življenja in ljubezni.
