Ljubka Šorli – žena, ki je uporno viharjem kljubovala
Slovenija | 27.04.2013, 10:18
Pesnica upora, upanja in ljubezni Ljubka Šorli je sinoči dobila svoje mesto na tako imenovani aleji spomenikov v Novi Gorici. Doprsni kip, ki ga je blagoslovil upokojeni koprski škof Metod Pirih, so postavili tik ob njenem možu, učitelju in skladatelju Lojzetu Bratužu. Kot je na dobro obiskani slovesnosti v imenu pobudnika postavitve dejala predsednica Slavističnega društva Nova Gorica Ernesta Dejak Furlan, se je ne samo Nova Gorica ampak vsa Slovenija dostojno poklonila Ljubki Šorli, ki nam je lahko vsem zgled v svoji pokončnosti.
Doprsni kip Ljubke Šorli je prvi kip kake ženske na tej ulici. Tako se je pridružila pomembnim imenom Ivanu Trinku, Simonu Gregorčiču, Alojzu Gradniku, Edvardu Rusjanu in braniteljem slovenske samostojnosti. Kot je v slavnostnem nagovoru pred odkritjem kipa dejala mag. Marija Mercina, bi morali poleg besed „Pesnica upora, upanja in ljubezni“ izklesati še: „Ljubeča mati, žena in mama. Vzorna učiteljica, urednica otroških revij in pesnica, obdarjena z milino in notranjo močjo. Tolminka, Goričanka, Slovenka. Ženska, ki je tudi v najhujšem trpljenju in ponižanju ostala zvesta sama sebi in svojemu rodu in verjela v smisel življenja.“
Ljubka Šorli je pisala liriko, značilno za obdobje med obema svetovnima vojnama, tematsko se je navezovala na domače okolje. Odraščala je v narodnem in kulturnem okolju: sodelovala je z mladimi v kulturnih in posvetnih organizacijah, v župniji nadomeščala organista ter vodila dekliški zbor. Spoznala je Lojzeta Bratuža, učitelja, zborovodjo, skladatelja, s katerim se je jeseni leta 1933 poročila, leta 1937 pa je umrl v goriških zaporih zaradi fašističnega mučenja. Tudi Šorlijevo so zaradi narodnega delovanja in zvez z družino Premrl aretirali. Na to je spomnila tudi Mercina. Dejala je, da so jo leta 1943 fašisti aretirali in odtrgali od otrok. Več mesecev so jo zasliševali v zloglasnem tržaškem zaporu ter jo po številnih mučenjih in zasliševanjih zaprli v taborišču Zdravščina. „Njen odgovor mučiteljem je izklesan na spominski plošči Zdravščinega taborišča: Skozi trpljenje nas žlahtni usoda, ena misel je, en klic, svoboda!“
Po besedah slavnostne govornice je bil odgovor Šorlijeve na nečloveško ravnanje upor v imenu človečnosti, vera v pomen izobrazbe in umetnosti. „Spomenik Ljubki Šorli nas spominja in opominja. Ljudje, nevredni tega imena, zveri v človeški podobi, se v svoji ideološki zaslepljenosti ponavadi najbolj brutalno lotevajo krotkih in nedolžnih, saj so v svojem oblastniškem napuhu zmotno prepričani, da so mali ljudje najšibkejši družbeni člen, še zlasti, če po njihovem mnenju pripadajo manj vrednemu narodu ali rasi. Toda prav drža Ljubke Šorli med fašističnim mučenjem v preiskovalnem zaporu in taborišču in njeno celotno življenje nam dokazujeta, kako velika in neuklonljiva je v resnici uporniška moč človeka, ki zmore neomajno vero in zvestobo, pa naj gre za vero v zvestobi Bogu, idealom človečnosti in svobode, lastnemu narodu in jeziku. Predvsem pa za zvestobi svojim najdražjim in samemu sebi.“
Da je pesnica, rojena v Tolminu, s svojim delom in življenjem pustila neizbrisen pečat na Goriškem, je spomnil tudi upokojeni koprski škof Metod Pirih, ki je blagoslovil doprsni kip, delo akademske kiparke Milene Braniselj iz Cerknice. V nagovoru je povedal, da je pred 20. leti vodil pogrebni obred Ljubke Šorli in blagoslovil tudi spominsko ploščo na njeni rojstni hiši v Tolminu. „Prav iz močne in globoke osebne vere in vere v Boga je črpala pogum, da je vračala hudo z dobrim, sovraštvo z blagoslovom in krivico z odpuščanjem. Vse to so vrednote vredne ne samo občudovanja, ampak tudi posnemanja.“
Pobudo za doprsni kip je dalo slavistično društva Nova Gorica. Predsednica omenjenega društva Ernesta Dejak Furlan se je tako zahvalila vsem, ki so priskočili na pomoč, v prvi vrsti Mestni občini Nova Gorica, županu Mateju Arčonu in posameznikom, ki so postavitev kipa omogočili. „Včasih moramo na svoji poti zaustaviti korak, da občutimo njegov pomen zato naj bo današnji korak v čast Ljubke Šorli tudi simbolično zagotovilo nam vsem, da je pred nami še svetla prihodnost. Naj bodo koraki življenja Ljubke Šorli tudi naši, da bomo našli moč upreti se, da bomo zmogli upati in predano ljubiti.“
Spomenik je odkrila hčerka pesnice Lojzka Bratuž, ki se je nato skupaj z vsemi prisotnimi udeležila odprtja razstave z naslovom „Uporno sem viharjem kljubovala“ v galeriji Frnaža. Razstavo, na kateri je moč prebrati številna pisma, ki jih je napisala in tudi dobila, med njimi je pismo kardinala Alojzija Ambrožiča pa tudi odlikovanje papeža Janeza Pavla II., je pripravila Melanija Kerševan. „Ljubka Šorli nam je lahko zgled na vseh področjih našega življenja, tako v družini kot v službi. Bila je neizmerno dobra učiteljica, otroci so jo imeli zelo radi, bila je neumorna kulturna delavka, tako da ni področja, kjer nas Ljubka Šorli ne bi danes nagovarjala.“
Finančno so projekt podprli Mestna občina Nova Gorica, Krajevna skupnost Nova Gorica, Slavistično društvo Nova Gorica, Kamnoseštvo Brezavšček, podjetje Inotherm Ribnica, Slovenske železnice pa so prispevale zemljišče. Na slovesnosti ob odkritju spomenika so z izbrano besedo in pesmijo sodelovali Mešani pevski zbor Lojze Bratuž iz Gorice, Dekliški pevski zbor Kapela, Otroški pevski zbor Emil Komel iz Gorice in Nataša Konc Lorenzutti, ki je povezovala nastopajoče z umetniško interpretacijo pesmi Ljubke Šorli.
