S slovesno sveto mašo sklenili osmi radijski misijon

Slovenija | 23.03.2013, 13:19

Z dopoldansko sveto mašo v ljubljanski stolnici, ki jo je daroval ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres, smo sklenili osmi radijski misijon, ki je potekal pod naslovom „Gospod, pomnôži nam vero!“ V nagovoru je poudaril, da Bog od človeka ne pričakuje nemogočih stvari. „Če nas kliče h kaki težki nalogi, smemo upati in zaupati, da nam bo za to dal tudi potrebno moč in milost, da bomo tisto lahko izvršili,“ je povedal nadškof Stres.

Potem, ko je sveto mašo v uvod radijskega misijona daroval mariborski nadškof metropolit msgr. dr. Marjan Turnšek, je danes sklepno bogoslužje vodil nadškof Stres. Oba sta bila tudi glavna misijonarja, na kar je v uvodu v sveto mašo spomnil urednik Radia Ognjišče msgr. Franci Trstenjak. „V veliko pomoč so nam bili pogovori z metropolitoma nadškofoma Antonom in Marjanom ob veroizpovedi,“ je povedal msgr. Trstenjak, ki se je tako kot nadškofoma za sodelovanje pri misijonu zahvalil tudi redovnicam, ki so vsak večer molile, duhovnikom, ki so bili pripravljeni na pogovor s poslušalci ter vsem, ki so se vključili v tako imenovani spovedni dan, ki vedno poteka med misijonom na petek pred cvetno nedeljo.

Nadškof Stres je nagovor po evangeliju osredotočil na praznik Gospodovega oznanjenja, ki ga zaradi vstopa v veliki teden bogoslužno obhajamo danes. Dejal je, da ta praznik pomeni prelomni trenutek v človeški zgodovini, saj je Bog z njim želel postati čimbolj podoben vsakemu izmed nas. „Biti mu blizu v njegovem čutenju, doživljanju, v njegovi sreči in nesreči,je vedno znamenje ljubezni in prijateljstva.“

Slovesne svete maše so se v velikem številu udeležili tudi predstavniki Škofijske Karitas Ljubljana, ki so imeli danes svoj občni zbor. Nadškof Stres jim je namenil naslednje besede: „Veste, da prava krščanska ljubezen do bližnjega pomeni biti drugemu, ki je v stiski najprej blizu, z njimi čutiti in se vživeti v njegovo stanje. To ni nikoli popolnoma možno, ker se ni mogoče postaviti v polnem pomenu besede na mesto drugega, vendar to vsaj do neke mere poskušamo.“

Z učlovečenjem nam Bog po nadškofovih besedah daje zgled solidarnosti. Posebej je poudaril, da je „učlovečenje“ omogočila Marijina privolitev roditi Jezusa. „Marija je bila namreč brezmadežna. Se pravi, bila je brez sence grešne sebičnosti, zato je bila popolnoma na voljo Bogu in pripravljena dati sebe Bogu na razpolago, da bo lahko uresničil svoj načrt odrešenja.“

Nato je dejal, da smo v radijskem misijonu, ki je potekal v letu vere, razmišljali o vsebini naše vere. „Danes se ob koncu misijona priporočimo Devici Mariji, ki je zgled take vere, h kateri smo poklicani.“

„Mi Marije ne moremo posnemati v njenem telesnem materinstvu, lahko pa jo posnemamo v njeni veri in njeni pripravljenosti poslušati Božjo besedo in po njej živeti,“ je še dejal nadškof Stres in dodal, da nam je na pot življenja vedno znova poslan „kakšen božji angel, ki nas vabi k sodelovanju z Bogom.“

Posnetke misijonskih pogovorov lahko najdete v našem spletnem radijskem arhivu.

Pridiga nadškofa Antona Stresa

Gospodovo oznanjenje, ki ga praznujemo, je prelomni trenutek človeške zgodovine. V Stari zavezi so čakali na ta trenutek, zavedali so se, da se nekaj mora zgoditi za odrešenje človeštva, čeprav si čisto preprosto niso mogli predstavljati, da bi Bog sam sestopil v naše meso in našo kri, v naše življenje, da bi postal eden izmed nas.

Postati čim bolj podoben drugemu, biti mu blizu v njegovem čutenju, doživljanju, v njegovi sreči in nesreči, je vedno znamenje ljubezni in prijateljstva. Znamenje prijateljstva in solidarnosti je, da se drug v drugega vživljamo in smo si blizu. Vsi prostovoljci in sodelavci Karitas to veste. Veste, da prava krščanska ljubezen do bližnjega pomeni biti drugemu, ki je v stiski, blizu, z njim čutiti in se vživeti v njegovo stanje, čeprav to ni nikoli popolnoma možno, ker se ni mogoče postaviti na mesto drugega in se dati v njegovo kožo, kot pravimo. Vendar to vsaj do neke mere poskušamo, Bog pa je šel tako daleč, kakor mi ne zmoremo iti.

Božji Sin ni samo zaigral človeškega življenja in tudi ni prišel k nam samo na obisk. Priti na obisk je podobno kakor iti na izlet. V Stari zavezi je Bog obiskoval sam oziroma po svojih poslancih izvoljeno ljudstvo. Tudi poganska verstva so poznala idejo o obiskih bogov na zemlji. Toda učlovečenje, ki ga poznamo samo v krščanski zgodovini odrešenja, je neprimerno več. Bog je postal eden izmed nas, postal je nam enak v vsem, razen v grehu, če smem tako reči, postavil se je v našo kožo, v človeško življenje takšno kot je, na nek način na mesto vsakega izmed nas. Učlovečenje pomeni, da je premostil neskončen prepad, ki nas sicer loči od njega. To je veliki smisel učlovečenja, ki ga obhajamo danes, ko se spominjamo angelovega oznanjenja in s tem trenutka, ko je učlovečeni Božji Sin začel živeti pod srcem Device Marije. Tu je Bog sam dal zgled solidarnosti, zgled, kako daleč gre ta solidarnost z nami, zgled, kar zmore do nas njegova ljubezen.

Oznanjenje nam tudi govori o tem, da Bog hoče sodelavcev. Čeprav nas ne potrebuje, hoče, da z njim sodelujemo. Ker nas je ustvaril kot svobodna bitja, spoštuje našo svobodo do konca. To pomeni, da nas ne odrešuje mimo nas ali celo proti naši volji, temveč skupaj z nami. Zato nas vabi k sodelovanju. K tem sodelovanju je pri oznanjenju povabil Devico Marijo, k temu sodelovanju vabi tudi vsakega na svoj način in vi, drage prostovoljke in prostovoljci in sodelavci Karitas ste to dobro razumeli in njegovo vabilo sprejeli.

Ne moremo si predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi na Božje povabilo Marija odgovorila tako, kakor mnogokrat odgovorimo mi, ko nas Bog preko Cerkve ali kake druge ustanove Bog kliče k požrtvovalnemu in nesebičnemu služenju Božjemu kraljestvu ali soljudem, ki nas potrebujejo. Kaj bi se zgodilo, če bi se Devica Marija začela izgovarjati: meni ni do tega to, na to nisem nikoli pomislila, ne čutim se sposobno, tega še nisem nikoli poskusila, kaj bodo ljudje rekli, ne bi se rada dajala ljudem v zobe itn. Marija vsega tega ni naredila. Sv. Bernard se lepo vživlja v odločilnost trenutka oznanjenja in nagovarja Devico Marijo in pravi: “Angel čaka na odgovor, čas je namreč, da se vrne k Bogu, ki ga je poslal. Čakamo, o Gospa, na besedo usmiljenja tudi mi, ki nas usodno teži obsodba pogube … Od tvojega kratkega odgovora je odvisno, ali bomo poklicani nazaj v življenje …”

Marijina privolitev je omogočila učlovečenje. Sicer pa je Bog sam poskrbel, da je Marija s tolikšno vero in takojšnjo pripravljenostjo pristala na vlogo Božje Matere, ki ji jo je pripravil Bog. Marija je bila brezmadežna, se pravi bila je brez sence grešne sebičnosti, zato je bilo popolnoma na voljo Bogu in pripravljena dati sebe na razpolago Bogu, da bo lahko uresničil svoj načrt odrešenja. Milost popolne brezgrešnosti je že pripravila Devico Marijo na celosten in popoln odgovor. “Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi” (Lk 1, 38).

Zavedala se je, da Bog od človeka nikoli ne pričakuje in ne zahteva nemogočih stvari.

Če nas kliče h kaki težki nalogi, smemo in moramo upati, da nam bo za to dal tudi potrebno moč in milost, da bomo tisto lahko izvršili. »Bogu namreč ni nič nemogoče«, je angel sporočil Mariji in ji dal vedeti, da lahko računa na njegovo pomoč in se bo lahko zgodilo tudi tisto, kar po človeških običajnih pričakovanjih in človeških zmožnostih ni mogoče.

Marija je velikodušno sprejela Božji načrt in se odpovedala svojim življenjskim načrtom. Ni sprejela lahke naloge. Njena odločitev nikakor ni bila enostavna in lahka. S tem je bilo spremenjeno vse njeno življenje, vse je začelo potekati povsem drugače, kakor sta si s sv. Jožefom prej predstavljala. Vendar je bila pripravljena popolnoma spremeniti svoje življenjske načrte, da je lahko bila Božja sodelavka. V trenutku, ko je pristala na angelovo povabilo, niti ni vedela, kaj vse jo čaka in kakšne preizkušnje in trpljenje ji bo prineslo njeno Božje materinstvo. Vedela pa je eno: pri Bogu ni nič nemogoče. Če jo Bog kliče v to službo, ji bo pomagal, da jo bo lahko izpolnila. Ni računala nase, ampak na Boga, zato je lahko izrekla odločilne besede: »Zgodi se mi po Tvoji besedi«.

To pa je lahko storila samo zato, kr je bila žena vere. V letu vere smo in v okviru radijskega misijona na Radiu Ognjišče smo razmišljali o vsebini naše vere. Danes se ob koncu priporočimo Devici Mariji, ki je zgled take vere, h kateri smo poklicani. Ko je kmalu po tem dogodku oznanjenja pohitela na pomoč k teti Elizabeti, ji je ta lepo rekla: »Blagor ji, ki je verovala!« Marija je predvsem in najprej žena in zgled vere, tiste vere, ki jo vsi potrebujemo, da lahko zdržimo v različnih preizkušnjah in ohranimo svoje srce v tisti sveti velikodušni in nesebični razpoložljivosti, v kakršni je Marija postala ne samo Odrešenikova mati, ampak tudi njegova prva sodelavka. Tudi Jezus je to poudaril. Neka žena je začela blagrovati njegovo mater, ker ga je rodila: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile«. On pa je poudaril drugo plat Marijinih zaslug in Marijinega zgleda: »Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo« (Lk 11,27). Mi Marije ne moremo posnemati v njenem telesnem materinstvu, lahko pa jo posnemamo v njeni veri in v njeni pripravljenosti, poslušati Božjo besedo in po njej živeti.

Kar se je zgodilo ob angelovem oznanjenju, se do določene mere ponavlja tudi v našem življenju. Vedno znova nam je poslan Božji angel, ki nas vabi k sodelovanju z Bogom. Ko poslušamo Božjo besedo, ko slišimo o potrebah ljudi ali ko zvemo o zgledih krščanskega življenja ali ljubezni, doživljamo obisk Božjega angela, ki nas vabi k sodelovanju z Bogom. Če to Božjo besedo sprejmemo, če odgovorimo pozitivno na Božje povabilo, če tudi mi rečemo: “Glej, služabnik Božji oziroma služabnica Božja sem, naj se mi zgodi, kakor Bog hoče”, tedaj Božja beseda tudi v nas postane človek. V vsakem izmed nas se utelesi. Vsak izmed nas postane drugi Kristus. Amen.

Sklepne zahvalne misli ob zaključku radijskemga misijona glavnega in odgovornega urednika msgr. Francija Trstenjaka

Skozi čas radijskega misijona smo ponavljali prošnjo apostolov: Gospod, pomnoži nam vero! S prošnjo smo hkrati iskali odgovore na mnoga vprašanja, ki so povezana z našo vero, upanjem in ljubeznijo. V veliko pomoč so nam bili misijonski pogovori z našima metropolitoma, nadškofoma Antonom in Marjanom in to ob besedah veroizpovedi, ki jo izrekamo ob nedeljah in praznikih. Zato velja obema: iskren Bog povrni!

V pomoč pri utrditvi in poživitvi osebne vere so nam bile večerne molitve rožnega venca v radijski kapeli, ki so jih vodile redovnice iz različnih kongregacij. Naj jim Gospod povrne njihovo pripravljenost za sodelovanje.

V pomoč pri iskanju odgovorov in razjasnitvi dvomov so bili tako imenovani osebni pogovori po telefonu, pri katerem sta dežurala msgr. Miro Šlibar in p. Silvo Šinkovec, za kar naj jima Gospod povrne s posebnim blagoslovom.

Dotik Božjega usmiljenja so bili na t.i. spovedni dan (22.3.) deležni mnogi po Sloveniji, ker so se odločili, da pristopijo k zakramentu svete spovedi. Priložnost zanj je bila v več krajih po domovini od jutra do večera. Zato velja velik hvala vsem duhovnikom, ki so bili v službi božjega usmiljenja.

V času radijskega misijona smo prosili Gospoda za pomnožitev vere. Prepričani smo lahko, da je in bo prošnja uslišana in bo prinesla mnogotere duhovne sadove. Zato sodelavci Radia Ognjišče vsem slovenskim katoličanom in vsem, ki iščejo Boga, želimo z besedami apostola Pavla: Naj Kristus po veri prebiva v vaših srcih.

Osmi radijski misijon je že preteklost, a je lahko tudi sedanjost, če se odločite, da v našem radijskem arhivu na spletni strani poslušate posnetke misijonskih pogovorov.