3. dan misijona: Verujem v Jezusa Kristusa

| 19.03.2013, 09:52

3. dan radijskega misijona je z nami znova ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres. Razmišlja o stavku veroizpovedi, ki govori: "Verujem v enega Gospoda Jezusa Kristusa, edinorojenega sina Božjega, ki je rojen pred vsemi veki in je Bog od Boga, Luč od Luči, pravi Bog od pravega Boga."

V uvodu prvega dopoldanskega razmišljanja je nadškof skušal odgovoriti na vprašanje: kaj pomeni naslov Gospod? Spoznali smo lahko, da ime Gospod pomeni božje vzvišeno vladarstvo. Izpovedati ali klicati Jezusa za Gospoda pomeni verovati v njegovo božanstvo. Kajti: „Nihče ne more reči „Jezus je Gospod“, razen v Svetem Duhu.“ (1 Kor 12,3). V evangelijih se osebe zelo pogosto obračajo na Jezusa z nagovorom „Gospod“. Naslov izraža spoštljivost in zaupnost tistih, ki se približujejo Jezusu in, ki pričakujejo od njega pomoč in ozdravljenje. V srečanju z vsatalim Jezusom pa naziv postane božje češčenje, adoracija: „Moj Gospod in moj Bog!“ (Jn, 20,28).

Nadškof Stres je v nadaljevanju poudaril, da se posamezniku Jezus Kristus zdi zelo domača „beseda“, a včasih pozabimo na njen pomen. Jezusovo ime je v srcu krščanske molitve, ki v hebrejščini pomeni: „Bog rešuje“. Pri oznanjenju mu angel Gabrijel da lastno ime, ki hkrati izraža njegovo identiteto in njegovo poslanstvo. To je Božje ime, ki edino prinaša zveličanje. Pod nebom nam ni dano nobeno drugo ime, po katerem bi se mogli ljudje rešiti.

Veroizpoved močno poudarja enakost med Bogom in Jezusom, Cerkev izpoveduje, da je Jezus neločljivo pravi Bog in pravi človek. Je resnično Božji Sin, ki je postal človek, naš brat, in sicer ne da bi prenehal biti Bog, naš Gospod: „Ostal je, kar je bil; privzel si je, kar ni bil.“, poje rimska liturgija.

Če bi Jezus ne bil pravi Bog, nam ne bi mogel pomagati, če pa ne bi bil človek, nam ne bi bil enak, njegovo odrešenje ne bi veljalo za nas. Vse te resnice lahko razumemo le, če razumemo, da je Bog Ljubezen. In prav k temu razumevanju bi nas rad pripeljal današnji dan radijskega misijona.

Nagovor ob 13.00: Jezus Kristus je pravi Bog in pravi človek!

V današnjem drugem misijonskem pogovoru nas je nadškof Stres podučil, da edinstveni in povsem enkratni dogodek učlovečenja Božjega Sina ne pomeni, da je Jezus Kristus delno Bog in delno človek, tudi ne, da v njem obstaja nerazločna mešanica božjega in človeškega. Postal je resnično človek in ostal resnično Bog.

Jezus Kristus je pravi Bog in pravi človek. V njem sta dve naravi, prava človeška narava in prava božja narava. Vendar pa to nista dve osebi, dva jaza. Jezus ima en sam jaz, jaz Božjega Sina, ima pa dve naravi, božjo in človeško.

Razlikovanje med naravo (kaj je Jezus?) in osebo (kdo je Jezus?) je tukaj odločilno. To versko resnico je morala Cerkev braniti in jo pojasnjevati v prvih stoletjih nasproti krivoverstvom, ki so jo pačile. Temeljni nauk, da je Jezus Kristus ena oseba v dveh naravah. V Jezusu sta se združili v eni osebi dve naravi. Njegov jaz je jaz Božjega Sina, ki je od vedno. Ostal je Bog, ki si je privzel še človeško naravo, ne da bi zaradi tega prenehal biti Božji Sin.

Tako Kristus v svoji duši kakor v svojem telesu človeško izraža božje nravi Trojice (prim. Jn 14,9-10). Božji Sin je s človeškimi rokami delal, s človeškim razumom razmišljal, s človeško voljo je deloval, s človeškim srcem je ljubil. Rojen iz device Marije je v resnici postal eden izmed nas, v vsem nam enak razen v grehu (CS 22,2).

Ker je Jezus pravi človek, ima tudi vse duševne in duhovne sposobnosti, kakor jih imamo mi. Se pravi, da je rasel, se učil, napredoval, marsikaj kot človek ni vedel, kakor tudi mi ne vemo. Kot pravi evangelist Luka je "napredoval v modrosti, starosti in milosti" (Lk 2,52). Treba mu je bilo spraševati in poizvedovati glede tistega, česar se moramo v človeškem stanju naučiti na izkustven način. To je ustrezalo stvarnosti njegovega prostovoljnega ponižanja v "podobi hlapca" (Flp 2,7). Sin je tudi v svojem človeškem spoznavanju kazal božjo prodornost, s katero je segal do skritih misli človeškega srca (prim. Mr 2,8; Jn 2,25; 6,61; itd.).

Nadškof je spregovoril tudi o Kristusovi človeški volji, njegovem resničnem telesu in o Srcu učlovečene Besede. Skušajmo se zavedati: "Božji Sin me je vzljubil in daroval zame sam sebe" (Gal 2,20). Ljubil je nas vse s človeškim srcem.

V tretjem misijnskem pogovoru današnjega dne se je nadškof Stres posvetil razlagi smisla učlovečenja, ki je naše odrešenje. Začeli smo z nicejsko – carigrajsko veroizpovedjo, v kateri odgovarjamo: „Zaradi nas ljudi Z nicejsko-carigrajsko veroizpovedjo odgovarjamo: "Zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja je prišel iz nebes. In se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek."

Vse Sveto pismo to ponavlja: "Bog nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe" (1 Jn 4,10). "Oče je poslal svojega Sina za odrešenika sveta" (1 Jn 4,14). "On je prišel, da bi odvzel grehe" (1 Jn 3,5):

Božji Sin se je učlovečil da bi mi tako spoznali božjo ljubezen, da bi bil naš vzor svetosti. Ta ljubezen vključuje dejavno darovanje samega sebe v hoji za njim. Božji Sin se je učlovečil, da bi nas napravil "deležne božje narave".

Nadškof Stres se je, kot mnogi teologi v zgodovini, spraševal ali bi se Božji Sin učlovečil, če ljudje ne bili grešili. Navadno menimo, da se ne bi učlovečil. Njegovo učlovečenje najtesneje povezujemo z našim odrešenjem. Človek samega sebe ne more potegniti iz močvirja, kdor je neuk in neveden, se ne more sam učiti, ampak potrebuje učitelja. Pokvarjenec se ne more sam poboljšati, ampak potrebuje vzgojitelja. Ker smo zapadli smrti in lastnemu samouničenju, je razumljivo, da je sedaj njegovo učlovečenje povezano z našim odrešenjem.

To pa ne pomeni, da se Bog ne bi učlovečil, če bi ne grešili. Kajti zadnji in najbolj glaven razlog za Božje učlovečenje ni popravljanje naših napak. Bog ničesar ne dela, ker bi ga nekaj od zunaj na to napeljalo, ampak dela od znotraj, zaradi svoje ljubezni. Zadnji razlog za vse, kar dela Bog, je On sam, je On kot Ljubezen. Bog je ustvaril svet iz ljubezni in tudi med nas je prišel iz ljubezni.

Če je zadnji razlog za vse njegovo delovanje On sam v svoji ljubezni, potem zlahka razumemo, da bi se tudi v primeru, če ljudje ne bi grešili, lahko prav tako učlovečil, kajti učlovečenje kot ustvarjanje bližine in dejanje ljubezni ima v vsakem primeru svoj smisel.

Eden izmed poudarkov tretjega pogovora je: Bog se od vsega začetka zanima za človeka. Ustvaril ga je iz ljubezni in mu hoče pomagati, da bi tudi on živel iz ljubezni in za ljubezen. Toda človeku je težko ljubiti. To je njegovo svobodno dejanje, za katerega se mora svobodno odločati. Da bi bila odločitev lažja in predvsem prava, vas vabimo, da v tem tednu spremljate radijski misijon in z molitvijo dejavno sodelujete pri njegovi vsebini.