Nadškof Marjan Turnšek
S slovesno sveto mašo začeli 8. radijski misijon
Slovenija | 17.03.2013, 10:38
Na Radiu Ognjišče smo danes s slovesno sveto mašo, ki jo je v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani daroval mariborski nadškof metropolit msgr. dr. Marjan Turnšek, začeli osmi radijski misijon. „Radijski misijon v letu vere nas želi voditi v poglabljanje ljubečega odnosa z našim Odrešenikom,“ je dejal nadškof Turnšek.
„Postni čas v letu vere in radijski misijon, ki ga danes pričenjamo, želita še z večjo prodornostjo utrditi v nas hrepenenje po vedno globljem osebnem odnosu z Bogom, ki more edini zadovoljiti najgloblja človekova hrepenenja,“ je ob začetku svojega nagovora pri sveti maši dejal nadškof Turnšek. Dodal je, da nas današnja Tiha nedelja s tihim tednom nas vabi, da bi v letošnji misijonski pripravi na veliko noč našli več časa za tihoto, tako zunanjo kot notranjo saj sta po njegovih besedah obe izredno pomembni za duhovno rast. „Misijonska premišljevanja ob veroizpovedi nam bodo pomagala še bolj odpreti naša »vrata vere«, kot nam je predlagal upokojeni papež Benedikt XVI. v začetku leta vere. Zavestno se želimo vrniti k izvirom duhovnega življenja, ki so Božja beseda in osebna molitev ter zakramenti. Povabim vas, da na ta način poživimo vero, ki se zrcali v veselju in obnovljenem navdušenju ob srečanja s Kristusom,“ je povedal. Po trditvah nadškofa Turnška se globoka kriza vere kaže v tem, da to navdušenje in veselje nista več samoumevna, niti med vernimi. „V misijonskem dogajanju se zato želimo izročiti Svetemu Duhu, da nas s svojo močjo prenovi za novo pričevanje vere v vsakdanjem življenju. Ne želimo le govoriti besede resnice, ampak jo izžarevati z življenjem.“
Po besedah nadškofa Turnška današnji svet potrebuje verodostojno pričevanje tistih, „ki so – z Gospodovo besedo razsvetljeni v duhu in srcu – zmožni odpreti duha in srce mnogih za hrepenenje po Bogu in po večnem življenju, ki ne pozna konca« (VV 15). Novi papež Frančišek nam je že na začetku pokazal način, kako je mogoče s pričevanjsko držo nagovoriti praktično ves svet. Povabil nas je na skupno pot nove evangelizacije, ki sloni na edinem vogelnem kamnu, Kristusu, in našem izpovedovanju vere vanj z življenjem“.
Slovesno sveto mašo je oblikovala vokalna skupina Krila pod vodstvom Mojce Lorber. Z ubranim petjem so naredili začetek radijskega misijona še bolj slovesen.
18. - 22. marec (ponedeljek – petek)
10.15, 13.00 in 17.00 misijonski pogovori (18., 20. in 22. marca z nadškofom Turnškom, 19. in 21. marca z nadškofom Stresom).
20.00 prenos rožnega venca iz radijske kapele (vodijo redovnice)
17.03. Šolske sestre de Notre Dame
18.03. Hčere Marije Pomočnice
19.03. Hčere krščanske ljubezni
20.03. Šolske sestre Kristusa kralja
21.03. Uršulinke
22.03. Marijine sestre čudodelne svetinje
21.00 - 23.00 ponovitev misijonskih pogovorov
Posnetki misijonskih pogovorov tudi v radijskem arhivu na naši spletni strani.
19. marca – praznik svetega Jožefa – bo radijski prenos svete maše ob 9.00.
22. marca bo SPOVEDNI DAN – v več cerkvah po Sloveniji bo priložnost za prejem zakramenta svete spovedi od jutra do večera. Seznam krajev bo objavljen ob 18. marca naprej.
23. marec (sobota) - 9.00 zaključek misijona s sveto mašo v ljubljanski stolnici; mašuje nadškof Stres (radijski prenos)
Pogovor z duhovnikom po telefonu
V času misijona bo priložnost za pogovor z duhovnikom po telefonu na številki: 01 512 77 80 in sicer od 10.30 do 13.00 in od 18.00 do 20.00.
18., 19. in 21. marca bo pri telefonu msgr. Miro Šlibar
20. in 22. marca bo pri telefonu p. Silvo Šinkovec.
Nagovor nadškofa Marjana Turnška ob začetku 8. radijskega misijona
Drage poslušalke in poslušalci, dragi udeleženci misijona, sestre in bratje v Kristusu!
Postni čas v letu vere in radijski misijon, ki ga danes pričenjamo, želita še z večjo prodornostjo utrditi v nas hrepenenje po vedno globljem osebnem odnosu z Bogom, ki more edini zadovoljiti najgloblja človekova hrepenenja. Tiha nedelja s tihim tednom nas vabi, da bi v letošnji misijonski pripravi na veliko noč našli več časa za tihoto, tako zunanjo kot notranjo, obe sta izredno pomembni za duhovno rast. Misijonska premišljevanja ob veroizpovedi nam bodo pomagala še bolj odpreti naša »vrata vere«, kot nam je predlagal upokojeni papež Benedikt XVI. v začetku leta vere. Zavestno se želimo vrniti k izvirom duhovnega življenja, ki so Božja beseda in osebna molitev ter zakramenti. Povabim vas, da na ta način poživimo vero, ki se zrcali v veselju in obnovljenem navdušenju ob srečanja s Kristusom. Globoka kriza vere se kaže v tem, da to navdušenje in veselje nista več samoumevna, niti med vernimi. V misijonskem dogajanju se zato želimo izročiti Svetemu Duhu, da nas s svojo močjo prenovi za novo pričevanje vere v vsakdanjem življenju. Ne želimo le govoriti besede resnice, ampak jo izžarevati z življenjem. Taka vera, ki je v ljubezni živeti odnos s Kristusom, spet na novo usmerja mišljenje in delovanje. Za svojega vzemimo Benediktov poziv: »Ko s pozornostjo spoznavamo znamenja časa v današnjem trenutku zgodovine, vera obvezuje vsakega od nas, da postanemo živo znamenje navzočnosti Vstalega v svetu. To, kar današnji svet posebno potrebuje, je verodostojno pričevanje tistih, ki so – z Gospodovo besedo razsvetljeni v duhu in srcu – zmožni odpreti duha in srce mnogih za hrepenenje po Bogu in po večnem življenju, ki ne pozna konca« (VV 15). Novi papež Frančišek nam je že na začetku pokazal način, kako je mogoče s pričevanjsko držo nagovoriti praktično ves svet. Povabil nas je na skupno pot nove evangelizacije, ki sloni na edinem vogelnem kamnu, Kristusu, in našem izpovedovanju vere vanj z življenjem.
Glavni vsebinski poudarek v današnji Božji besedi je: doživeto usmiljenje in odpuščanje sta začetek novega upanja. Prerok Izaija nas je uglasil na osrednje evangeljsko sporočilo, ko je naznanil: »Ne mislite na nekdanje reči. Glejte, nekaj novega bom naredil, zdaj že klije, mar ne opazite? Da, speljal bom pot skozi puščavo in reke skozi pustinjo« (Iz 43,18-19). V luči evangeljskega odlomka o prešuštnici, ki so jo privedli pred Jezusa (Jn 8,1-11), lahko razumemo, da prerokuje o morju greha, o puščavi, ki je posledica greha. Greh je za nas kraj smrti (morje) in pot brez izhoda (puščava), ki vodi vedno globlje v področje brez življenja.
In glejte konkretnost Božje ljubezni: Jezus se z učlovečenjem znajde v tej situaciji z nami, ujet v vso usodnost greha. Ne izogne se življenjski izsušenosti njegovih posledic in ne smrtnemu viharju razburkanega morja greha. Je z nami sredi tega smrti zapisanega življenja in za njim se v tem morju kaže suha pot prehoda in sredi pustinje prične teči reka.
Poglejmo kakšno vodo resnice in življenja prinaša današnji evangelij v to našo pustinjo. Dogodek s prešuštnico, ki jo pripeljejo pred Jezusa pismouki in farizeji, nas vodi v samo srce Jezusovega sporočila. Ni si težko predstavljati samozadovoljne in samovšečne pismouke in farizeje, ki pripeljejo pred Jezusa grešnico, trdno prepričani, da ga pa tokrat gotovo ujamejo, saj mu niso v svojem načrtu pustili nobenega izhoda. Ali se bo postavil proti Mojzesovi postavi, ali pa se bo zameril ljudstvu. Sam je trdil, da ni prišel odpravit postave, torej bo moral sodelovati pri kamenjanju, ki je bilo vedno skupno dejanje vseh, tako da ni bilo posamične krivde pri smrti obsojenega. S tem pa se bo zameril ljudem, ki so ga vzljubili prav zaradi njegovega usmiljenja in dobrote. S tem so za resničnega obsojenca naredili Jezusa, saj so hoteli odstraniti predvsem njega. Žena je bila le primerna prilika za to. Zato bo usoda žene pravzaprav zadela njega: dobesedno ga bodo najprej hoteli kamenjati, na koncu pa ga bodo križali, kar je še slabše. Žena pa bo ostala svobodna. Kristus stopi na njeno mesto.
Ob tej priliki Jezus razodene pomembno resnico, da je greh vsem ljudem skupen, da pravzaprav med ženo in drugimi ni bistvene razlike. Zato, ker so to dojeli, so drug za drugim odšli, ko jih je pozval, da naj tisti, ki je brez greha, prvi vrže kamen vanjo (prim. Jn 8,7). Tudi v grehu smo namreč ljudje solidarni med seboj, saj je greh duhovna resničnost in z njo vsak deluje na vse. Torej smo vsi po meri svoje grešnosti soudeleženi pri grešnosti drugih. O tej skrivnosti govori verska resnica o izvirnem grehu.
Po odhodu tožiteljev sledi opis tankočutnega osebnega odnosa med Jezusom in grešnico. On, ki je prevzel njeno mesto, je ne tolaži s poceni tolažbo, ne zagotavlja ji, da je vse v redu v njenem življenju … Greh označi za zlo, ki ugonablja človeštvo, njej kot osebi pa podeli odpuščanje in ji s tem da novo možnost: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in ne greši več!« (Jn 8,11). »Tudi jaz te ne obsojam,« je vrhunec današnjega sporočila. On, Bog in človek, ne obsoja, ampak s prevzemom grešnikovega mesta, tudi mojega in tvojega draga sestra in brat, grešnika osvobaja. Puščava grešnice je v hipu, ko je to sprejela, postala oaza, pot skozi morje zla se ji je odprla. K takšni drži do vsakega grešnika vabi Gospod tudi nas.
Še nekaj pomembnega razodeva ta pripoved. Greha nikar skrivati, čeprav je to močna skušnjava. Prva reakcija grešnika je, da bi greh in posledice skril. A to je neuspešno početje. Prej ali slej se greh sam pokaže s svojimi smrtnimi posledicami. Jezus ob grešnici pokaže, da skesano razkritje greha pomeni, prostor greha spremeniti v prostor odpuščanja in poglobljenega spoznanja samega sebe, a tudi Boga, ki je odpuščajoča ljubezen. Ta proces sprave lahko učinkovito prične le žrtev. V Jezusu prepoznamo Boga, ki je vedno obrnjen k nam, da bi se mi mogli obrniti k njemu. Očiščujoča in oživljajoča voda, o kateri govori Izaija, je njegova ljubezen, ki se v polnosti pokaže v deju odpuščanja. In to je Ljubezen, ki Jezusa povezuje z Očetom v eno; to je Sveti Duh. Jezus si kot Odrešenik želi samo to, da bi z vsakim izmed nas, z vsakim človekom, na koncu ostal sam, kajti v takšnem srečanju nas očisti in se napolnimo s hvaležnostjo za zastonjski dar odpuščanja. Kdo ne bi vzljubil tistega, ki ga zamenja na kraju izvršitve »smrtne obsodbe«? Kakšen izziv je to za slovenski proces sprave!
Radijski misijon v letu vere nas želi voditi v poglabljanje takšnega ljubečega odnosa z našim Odrešenikom. Glejte, kako goreče nas k njemu spodbuja apostol Pavel: »Za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa … Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti« (Flp 3,8). Prosimo za milost takšne vere, ki nas more upodobiti po Kristusu ter nas združiti z njim v njegovi smrti in vstajenju. Naj tudi nas »osvoji« Kristus Jezus, kot je Pavla! Začnimo ta čas svetega misijona s Pavlovo držo, ki je izražena z besedami: »Ne mislim, bratje, da sem to že dosegel. Eno pa: pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu« (Flp 3,13-14). Amen!
