VIDEO: Z okroglo mizo V Murski Soboti o mladih, letu vere in evangelizaciji sklenili niz srečanj po Sloveniji

Slovenija | 15.03.2013, 09:47

V letu vere smo sinoči v Murski Soboti, sklenili niz šestih okroglih miz Društva SKAM in Radia Ognjišče, s skupnim naslovom „Skupnosti dajemo nasmeh“. Gostje, duhovnik Franc Zorec, mladinska trenerka Mojca Perat, skavtski voditelj Franci Bačar, sodelavka pri oratorijih Nives Bratkovič ter zakonca Milena in Matej Zavec, so razmišljali pod naslovom: „ Enakovrednost ali podrejenost znotraj občestva; učiteljstvo ali dialog?“

Duhovnik Franc Zorec: „Veselje, da sem veren, sem zavestno občutil po prvih duhovnih vajah za mlade, ki sem se jih udeležil v Logarski dolini. Prevzelo me je druženje z vrstniki in skupno prepevanje mladinskih pesmi. V skupinah smo se pogovarjali o vprašanjih odraščanja in verovanja. Bil sem nekoliko zaprte in tihe narave, vendar se je vedno našel nekdo, ki me je potegnil iz moje osame. Ko sem se vrnil domov, sem se odločil, da nočem biti žalosten in vase zaprt mladostnik.“ Ob vprašanju, kakšen naj bo poroces, kakšne strukture in poslanstvo izročanja vere, je Franc Zorec odgovoril: „Posebej zanimivo se mi je zdelo to odkrivanje skupaj z gimnazijci Gimnazije Antona Martina Slomška, ko smo se o veri pogovarjali na duhovnem vikendu v četrtem letniku. Čeprav je bila takrat njihova pozornost usmerjena predvsem na izbiro poklicne študijske smeri, so bili presenečeni nad odkritjem te osnovnejše poklicanosti, ki se lahko uresničuje v kateremkoli poklicu in delu, saj ne gre toliko za vprašanje KAJ delati, ampak predvsem KAKO delati, da ohranim povezanost s Kristusom.“ Kakšen pa je pogled g. Franca Zorca na izzive in možne odgovore, na zglede in načrtno organiziranost dela z mladimi danes in v prihodnosti: Enakovrednost ali podrejenost znotraj občestva; učiteljstvo ali dialog? G. Zorec: “Odgovor na to vprašanje je najbolj zahteven, saj pričakuje vizijo, ki šele nastaja. K osebni in celoviti veri ne bo moč voditi, če ne bo pot temeljila na pričevalni in dialoški govorici. Prav tako bo dialoška govorica otežena, če bo dogajanje ostalo v strukturah množičnosti in »izbirne« vernosti. Spodbujati je treba veselje nad lastno identiteto (poklicanost v življenje kot moški, kot ženska, opremljen-a z določenimi darovi, karizmami za poslanstvo in konkretno delovanje v družbi), ki pri kristjanu vključuje identiteto vernosti. Če želimo nagovoriti tudi na verskem področju, je treba dopustiti različnost in pluralnost pogledov tudi na stvari, ki so nam zelo svete in nedotakljive. Zato je primerno oznanilo kerygme, ki je preprosto za povedati, vendar zahtevno za sprejeti in razumeti. Vključuje verovanje v Boga, ki je Bog!“

Mladinska trenerka Mojca Perat: „Skozi zgodovino vidimo, ko je Cerkev iskala moč in oblast, je postala ranljiva. Moč Cerkve je preroštvo in ne denar. Nesebično služenje nam pomaga, mi pomaga, odkriti svetu, da nas Bog ljubi zastonj in nas odrešuje iz usmiljenja. Saj so bistveni elementi Jezusovega nauka ljubezen, strpnost in odpuščanje. Način s katerim lahko uresničujemo zdravo delovanje skupnosti in posameznika pa je tudi preko poučevanja in kulturne preobrazbe. Samo vzgojni trud ne zadošča. Zakoni prava, politike in ekonomije so za vse enaki. Toda kristjan in posameznik, ki se je kalil znotraj svoje krščanske skupnosti, družine, bo vedno imel svoj stil delovanja tudi v političnem, javnem, ekonomskem smislu. Kristjan mora biti avtonomen, se pravi, prevzeti odgovornost za svoje odločitve, in ne sme zaradi kristjanofobije pristati k zapostavljanju sebe in svoje vere. Imeti krščanski stil pomeni, da v družbenen življenju delujemo po svoji vesti in veri. V dialog vstopamo spoštljivo, modro. Stati moramo na krščanskih vrednotah kot so ljubezen, strpnost in odpuščanje. Ne smemo postati brezbrižni, ravnodušni, otopeli. Če postanemo mlačni, s tem tudi zanikamo krščansko pričevanje. Kristjan je človek, ki mu je bil podarjen dar vere. Dana mu je luč, ki mu omogoča, da gleda preko stvari, preko določenega zgodovinskega trenutka in razume pravi pomen dogodkov. Vsaj poskuša razumeti, zakaj se mu dolčeni izzivi pojavljajo, v čem ga preizkušnje krepijo.Vera, ki jo imamo ni samo luč ampak konkretna sila, ki jo lahko uporabimo."

Skavtski voditelj Franci Bačar: „Vsak človek je unikum. Edinstven in univerzalen. Vsakega človeka je Bog ustvaril z namenom. Vsak človek ima nekaj, kar lahko edino on da temu svetu. In če tega ne odkrije in ne da, potem je svet malo manj lep in malo bolj siromašen. Naloga (skavtskega) voditelja je, da med svojimi varovanci ustvarja okolje, v katerem lahko slehernik odkriva svoje talente in sposobnosti ter pridobiva nova znanja in veščine. Naloga voditelja je, da ustvarja skupnost in vzgaja za skupnost. To pomeni, da varno delegira odgovornost med posameznike na način, da so je ti deležni vedno več, a hkrati ne preveč. Voditelj vzgojitelj pomaga gojencu, da najde pot do samouresničitve. Pri vodenju in delu z mladimi nam je največji zgled Jezus. Svoje učence je obravnaval kot sebi enakovredne, jedel in pil je z njimi. Pa kljub temu je bil njihov učitelj. Svojega znanja ni skrival, niti ga ni vsiljeval. Vedno je govoril resnico (kdor je brez greha) in znal je postaviti jasne meje (nažene trgovce iz tržnice). In čeprav je bil največji, je svojim učencem umil noge in umrl za njih. Jezusu je uspelo, ker je govoril tisto, kar je živel. Učil je z zgledom. Biti dober zgled pa pomeni, da se v vsakem trenutku trudiš narediti tisto, kar je prav. V tem kontekstu je dialog ali učiteljstvo zgolj metoda, ki jo izbereš glede na situacijo. Počasi bo minilo leto, od kar sem poročen. Z ženo se imava rada in sva si enakovredna. Načeloma. Pa kljub temu je ona moja največja učiteljica. In kljub vsej enakovrednosti, ki jo gojiva, moram priznati, da se npr. v poznavanju slovenske književnosti ne morem kosati z njo. Za skupnost, pa naj bo to družina ali pa širša župnijska skupnost, ni tako pomembno, da so si vsi člani enakovredni. Veliko bolj pomembno je, da znotraj skupnosti vsak lahko prispeva, da ima svojo vlogo in da je vsem članom omogočeno osnovno človekovo dostojanstvo.“

Sodelavka pri oratorijih Nives Bratkovič: „Ko razmišljam o osebni veri, ugotavljam, da sem prav verovati začela precej pozno, a še vedno dovolj zgodaj, da lahko na tem gradim svoje življenje. Vzgojena sem bila v tradicionalno verski družini, kjer se gre na obredje za večje praznike in kako obletnico smrti, ob pogrebu, kaj več pa se že pregovarjamo in se sprašujemo, če se nam ljubi. K zakramentom so me poslali, ker se to pač otroku nudi. A meni to nekako ni bilo dovolj. Spomnim se svoje birme, ko sem res začutila, da ni to samo nek obred, ampak da dejansko nekaj deluje. Čutila sem neverjetno srečo, mirnost in radost ob prejemu. Takrat si še nisem znala razložiti kaj bi to bilo. Po birmi sem nadaljevala versko pot kot animatorka na oratoriju. Vendar sem to ob koncu srednje šole opustila, saj v najbolj norih najstniških letih ni primerno sedeti v cerkvi, no tako sem mislila takrat. To je bil čas koncertov in žurov ter priprave na maturo. Nekako v vsej tej noriji nisem našla prostor še za Boga. Ko se ozrem nazaj, vem da je to čas neke praznine. Saj ne rečem, bilo je lepo in smo se zabavali, ampak v sebi nisem nikoli bila mirna in zadovoljna. Ne znam razložit zakaj sem se vpisala na študij teologije. Nekako me je vedno zanimala razlaga Svetega pisma, kako deluje struktura Cerkve... Danes lahko rečem, da me je gotovo Bog poklical na to pot. Na pot po kateri hodim. Preko študija sem tudi našla pot do osebne vere. Nisem se zadovoljila s teorijo na fakulteti, hotela sem to teorijo videti v življenju, biti priča tega. Ker sama teorija ni zadostovala, morala sem jo prenesti na življenje, to kar sem govorila, sem želela tudi živeti. Tako sem začela iskati Božjo bližino v svojem življenju, najprej v domači cerkvi in fakultetni kapeli, potem pri študentskih svetih mašah ter šoli za animatorje. Z vključevanjem, sem spoznala ljudi, ki so prav tako kot jaz, iskali Boga ali pa so ga že našli. Skupaj z njimi rastem in se krepim v veri. Medsebojno se spodbujamo in podpiramo v odločitvi živeti kot pravi mladi kristjan. Biti mlad kristanjan ni enostavno, še posebej v današnjem času. Mladi potrebujejo pozornost, akcijo vse leto. Naj bo župnija kraj njihovih srečanj. Pa ni nujno, da so vodena. Lahko se dobijo kar tako, da se malo vidijo in kakšno rečejo, kot radi rečemo. Da ne postopajo po cesti in po gostilnah. Naj župnije postanejo njihov kraj zbliževanja, iskanja, pogovorov, lepih trenutkov, izzivov, pomoči potrebnim, ... Kraj, kjer bodo našli, s skupnimi moči, pot k Jezusu, pot k Bogu.“

Ravnatelj glasbene šole Matej Zavec: „Z ženo Mileno sva oba odraščala v klasičnih katoliških družinah. Milena je osebno vero začela živeti že v otroštvu, saj je bila kot ministrantka, poverjenica verskega tiska in pevka, tesno povezana z župnijo. Osebni stik z Bogom je ohranjala vse do danes, saj je v času študija poleg cerkvenega petja sodelovala tudi v študentski veroučni skupini, po poroki pa sva se vključila v zakonsko skupino.

Sam za razliko od Milene v mladosti pa vse do sodelovanja v zakonski skupini osebno nisem čutil neke povezanosti z Bogom. Kot družina smo sicer redno obiskovali nedeljske svete maše in več ali manj redno molili pred obroki, pa tudi rožni venec v maju in oktobru. Približno dve leti po poroki sva se vključila v zakonsko skupino. S tem se je najina osebna vera začela poglabljati. Sam sem prvič tudi v različnih življenjskih situacijah začutil Božjo prisotnost. Preko osebne vere sva začela graditi tudi najin zakonski odnos. Na pričevanjih za bodoče zakonce večkrat poveva, da bi brez prisotnosti Boga v najinem zakonu bila gotovo že vsak na svojem koncu sveta. V raznih preizkušnjah sva spoznala, da je v določenem trenutku, ki se je zdel nevzdržen, bil Bog z nama in da je ta »nevzdržnost« bila pravzaprav najboljše, kar se je v tisti situaciji lahko zgodilo.

Oba z Mileno sva zaposlena v šolstvu. Tudi na najini poklicni poti se srečujeva z izzivi posredovanja vere. Milena se pogosto znajde v situaciji, ko najstniki sprožijo temo o veri. Z veseljem se vključi v tovrstne pogovore, saj v tem vidi priložnost za posredovanje osebnih izkušenj, kar je mladim zanimivo. Pred ekskurzijami, preverjanji znanj in tekmovanji ali v primeru, da je kakšen razred težaven, še posebej moli za dijake. Pozitiven odnos in spoštovanje do dijakov je močan zgled, v katerem se kaže Božja ljubezen. Osebne vere nikoli ne skrivava in ljudje okoli naju to dobro vedo. Sam imam kot ravnatelj več stika z odraslimi ljudmi, kjer je prav tako najpomembnejši zgled. Pričevanje o osebnih izkušnjah s prisotnostjo Boga v mojem življenju zelo pozitivno vpliva na sodelavce. Nama torej izzivov za posredovanje vere kot vrednote ne zmanjka, saj sva vsakodnevno vključena v tovrstne situacije.“