Čas bogate pomladne tradicije in ljudskega izročila

| 12.03.2013, 19:34

Na radiu Ognjišče namenjamo slovenskemu izročilu veliko pozornosti, saj to določa našo identiteto in prepoznavnost v družbi ostalih evropskih narodov. Smo v postu, ki nastopi s pepelnično sredo in se sklene z največjim praznikom Veliko nočjo. O tradiciji velikonočnega praznovanja smo se v ponedeljkovem dopoldnevu 11. marca, pogovarjali z etnologom prof. dr. Janezom Bogatajem.

Velikonočni krog in velikonočni čas

Dr. Bogataj: „To je zelo pestro obdobje. Poznamo sicer dva pojma, velikonočni čas se začne z velikonočno nedeljo in se sklene na Binkošti. Veliko je različnih slovenskih narečnih izrazov za Veliko noč, recimo vuzem, vezem in podobno, ki etimološko pomenijo, vzeti meso, prekiniti postni čas. Sodobna velikonočna tradicija ima izjemno dolg razvoj, ki po eni strani temelji na judovskem izročilu in po drugi na starodavnih obredih prebujajočega se zelenja ali narave. Velike noči ne moremo enačiti samo z velikonočno nedeljo ali ponedeljkom, ampak z izjemnim obdobjem, ki ima pradavne korenine.“

Presežki velikonočnega kroga

Dr. Janez Bogataj: „Najbolj me še vedno preseneča, čeprav to področje raziskujem že dolgo časa, pestrost in različnost običajev in navad po slovenskih pokrajinah. To je zelo dobro. Poglejte samo cvetno nedeljske butare ali bolje rečeno šope spetega rastlinja in zelenja. Tu gre samo za naravna gradiva, kar je bistvo. Kako te šope rastlinja še vedno različno pripravljamo, imajo tudi zelo različna imena. Eno od imen je presnec, kar spominja na velikonočni kruh. Ali recimo beganica, boganica in podobno, kar je vse povezano s pradavno obliko kruha. To je navajalo raziskovalce, da je butara dekorativni element in seveda ustvarjalni izdelek. Prvotno so bile butare neka oblika peciva, ki so jih ljudje prenašali na oltar. Vidimo, da se tu stvari zelo prepletajo in imajo bogate korenine. Prav zato so prazniki zanimivi, ker jih vsako leto na novo odkrivamo in spoznavamo. Če pa imamo praznike samo za rezultat globalne projekcije iz sveta, pa gre le za avtomatizem ter potrošništvo. Samo za to in nič več. Največji pomen velikonočnega praznika je, da je izrazito družinsko naravnan in pri katerem hvala Bogu še nismo z vsemi rokami prevzeli globalnega potrošništva in uniformiranosti.“

Gregorjevo, dan ptičje ženitve

Dan pozneje, na Gregorjevo smo v rubriki Zakladi naše dediščine k pogovoru povabili tudi etnologa Damjana Ovsca, ki je povdaril: „Pri Gregorjevem gre pravzaprav za god sv. Gregorja, ki velja za idealnega papeža in cerkvenega učitelja. Gregorjevo uradno ni več 12. marca. Cerkev ga je leta 1969 prenesla na 3. september, na dan njegovega škofovskega posvečenja. Pri nas splošno velja, da se ptički na ta dan ženijo, čeprav se v resnici že na Vincencijevo, 22. januarja in na Valentinovo 14. februarja in še celo na Urbanovo, 25. maja. Gregor, kot znan prinašalec luči, ker je dan pač daljši, je nekoč pomladi odprl vrata. Gregorjevo, kar je veljalo po julijanskem koledarju, danes ni več prvi pomladni dan, po uveljavitvi gregorijanskega koledarja je zdaj to deset dni prej. Na god sv. Gregorja je bilo običajno že toplo, ptički so že glasno žvrgoleli in zato so ljudje po vsej Sloveniji menili, da se ptički ženijo in imajo ta dan svojo gostijo. Menda se je najbolj mudilo kosu. Spomnimo se samo pesmi Duma Otona Župančiča. Sv. Gregor je zavetnik rudnikov, zidarjev, izdelovalcev gumbov, študentov, učiteljev, učenjakov in je seveda glavni patron glasbenikov, pevcev, pevskih zborov in zborovskega petja ter gregorijanskega korala, ki se po njem tako tudi imenuje. Najbolj zanimive šega na ta dan pa nimajo svojega izvora v kmečkem življenju, pač pa v obrtniškem in delavskem svetu. Daljši dan je pripomogel, da obrtnikom ni bilo treba več delati ob luči.“

Povabljeni k poslušanju rubrik Zakladi naše dediščine, v etru vsak torek ob 13.15.