Alenka Katarina in Katarina
KOLOKVIJ: Prostovoljke v misijonih
V prejšnji oddaji smo začeli, v tokratnem „Kolokviju“ pa nadaljevali pogovor s Katarino Kokalj, Alenko Oblak in Katarino Šabič, ki so se kot prostovoljke ali laične misijonarke nekaj časa trudile v misijonih v Braziliji, Boliviji, Vietnamu in na Madagaskarju. Izrednih zgodb, ki spreminjajo poglede na življenje je namreč veliko in vsaj nekaj jih privoščimo tudi poslušalkam in poslušalcem Radia Ognjišče.
Katarina K.: „.... Ena mojih največjih izkušenj je bilo sprejemanje drugačnosti. Ne govorim o presojanju, kaj je bolje ali kaj slabše, ampak o tem, da v Boliviji in Vietnamu ljudje pač drugače funkcionirajo. Ljudje, ki imajo z našega vidika v materialnih razmerah zelo malo, so vendar veliko bolj srečni. Ko primerjam otroke na oratorijih v Sloveniji s tistimi tam, je tam veliko več žara in veselja do življenja ter do druženja z vrstniki. Žara, ki bi ga tako rada prenesla k nam, pa ga dostikrat ne znam ...“
Alenka: „... Dlje, ko si tam, globje gre, in lahko rečem, da me je delo prostovoljke in laične misijonarke zelo spremenilo. Tudi samo sebe sem začela veliko bolje sprejemati kot prej. Pri delu v misijonih so mi domačini pomagali iskati tudi nekatere odgovore na moja vprašanja o sebi, o tem, kdo sem, kam grem ... Moja misija je, da bi šli vsi mladi ljudje vsaj za eno leto takole v tujino, zato da bi malo odprli pogled in videli, da obstajajo različni odgovori, različni pristopi, ki prinašajo veliko bogastva. Ne vem še sicer, kako to uresničiti, ker si vsi pač ne želijo na prostovoljno delo, kar je seveda treba spoštovati; vsak naj najde neko svojo pot ...“
Katarina Š.: „... Pripravljam projekt, s katerim želim podpreti malgaške matere in otroke: želim namreč nabrati denar za gradnjo porodnišnice na Madagaskarju, in sicer tako, da se bom s kolesom podala iz Ljubljana do Madagaskarja po zahodni afriški obali. Malgaški ljudje pač veliko potujejo s kolesom in tudi na tak način jih želim povezati s Slovenijo. Oblikovala sem že posebno spominsko knjigo za posvetila prijateljev in donatorjev Akamasue na Madagaskarju, ki jo bom vozila s seboj in na koncu predala Pedru Opeki ...“
Nadškof dr. Anton Stres: „... Najprej je delo misijonarjev in prostovoljcev pač čisto fizična pomoč. Pred dvema letoma sem bil na Madagaskarju, kjer je v neki vasici sredi podeželja Janez Krmelj postavil bolnišnico, v kateri pa ni strokovnega osebja. Prostovoljke in misijonarke, medicinske sestre, pomagajo pri porodih in pri drugi medicinski pomoči, hkrati pa so tudi zgled, kaj vse se da narediti. Osnovni problem namreč ni vedno le materialna revščina, ampak kultura in zavest, saj ljudem dostikrat zmanjkuje volje ... Druga raven pa je pričevanje: s svojimi dejanji prostovoljci sprašujejo; vsi prihajajo iz bogatejših dežel, urejenih razmer, kjer bi lahko lagodno živeli, pa vendar prihajajo delat med revnejše in uboge zastonj, zanje. Zakaj? Kaj jih žene? Tu pa se začne prava misijonska dimenzija ...“
V "DRG večeru" smo prisluhnili še pesmim, ki opevajo križ, Lectio Divina pa je tokrat prinesel meditacijo na temo „izguba“.Prisluhnite oddaji in svoja mnenja, predloge in pripombe pošljite na kolokvij@ognjisce.si.
