VIDEO: V Brežicah o pripadnosti Cerkvi in Kristusu

Slovenija | 07.03.2013, 21:30

Na četrti javni radijski oddaji Društva SKAM in Radia Ognjišče smo se v četrtek, 7. marca, ustavili v celjski škofiji, v Glasbeni šoli Brežice, kjer so na okrogli mizi z naslovom „Pripadnost Cerkvi, Kristusu, evangeliju, trenutnim trendom - nikomur?“ sodelovali frančiškanka s. Metka Kos, katehetinja Mojca Šakanovič, duhovni pomočnik v celjski stolnici Ivan Šumljak in teolog Benjamin Siter.

 

S. Metka Kos: „Odraščala sem v krščanski družini in že od 13. leta starosti hodila na duhovne vaje. S Cerkvijo sem bila zmeraj povezana. Ker v domači župniji ni bilo ponudbe za mlade, sem začela kot srednješolka hoditi v frančiškansko župnijo. Ta čas sem bolj prejemala kot dajala, tako da je iz tega prejemanja prišla od mladih, ki smo se ob petkih zbirali pri mladinski skupini pobuda, da bi peli pri petkovi maši. Prav tako smo pripravljali vsakoletni pasijon. Najbolj se spominjam duhovnih obnov, saj smo dva do trikrat na leto šli na duhovni vikend, kjer smo celo sami pripravljali vsebinske teme za poglobitev. Spominjam se kako sem morala pripraviti izhodišča za razmišljanje kaj je zame svoboda. Frančiškanski patri so nas res izzivali, da smo razmišljali o svoji veri. Seveda pa je bilo tudi veliko druženja in petja. Na podlagi te izkušnje sem potem kot študentka predlagala domačemu župniku, da bi vodila mladinsko skupino. Mojo pobudo je sprejel in začela sem zbirati srednješolce. Zakaj opisujem to izkušnjo? Naprej lahko daš to kar si prejel. Prejmeš pa od tistega, komur pripadaš. Včasih se je moja mama jezila, kako sem kuhana in pečena pri frančiškanih. Res smo se veliko družili, da ne pozabim vsakoletnih počitnic v Strunjanu.

Ta močna pripadnost skupini mladih, priložnost za poglabljanje osebnega odnosa z Jezusom je iz mene že takrat naredila misijonarko, takrat še laiško, seveda. Čutila sem, da je pošteno, da dam naprej kar sem prejela. Verjamem, da je ključ do uspeha v pastoralnem delu z mladimi v tem, da se pustimo najprej mi evangelizirati, mi ki smo v vlogi nosilcev mladinske pastorale. Potem bo tudi naša beseda imela težo. Veliko mladih, ki na župnijah samo dajejo in le malo prejemajo, prej ali slej izgubimo, ker jih nismo pripeljali do točke, da bi odkrili svoje življenjsko poslanstvo. Samo od Jezusa osebno dotaknjeni učenci so postali resnični apostoli, in v tem je tudi prihodnost naše Cerkve. Mladi to zmorejo, vprašanje je, ali smo mi pripravljeni, da jih usposobimo za to poslanstvo.“

Katehetinja Mojca Šakanovič: „Močan izziv, ki ga vidim na področju pastorale, je razumevanje zakramentov in življenje le teh. Včasih je bilo samoumevno prejemati zakramente, danes se čuti neko nujo po tem, vendar v vsem tem ne vidim, da bi se zavedali resničnega pomena zakramentov. Osebna vera je osebna. Brez osebnega odnosa z Bogom težko globlje gradimo druge odnose in obratno. Osebna vera se prepleta z občestveno vero. Nekako je dandanes tudi večkrat slišati izjave, kot npr.: »Verjamem, da je nekaj nad nami, ampak ne verjamem pa v Cerkev kot institucijo.« Zato se mi zdita bistvena dva poudarka dokumenta Pridite in poglejte: malo živo občestvo kot skupina znotraj župnije, pri kateri gre za medsebojno razumevanje in pomoč ter skupni temelj: graditi odnos z Bogom, in kvaliteta le-teh, pri čemer je poudarek zopet na medsebojnih odnosih, ne pa na storilnosti.

Če jim določeni projekti pomagajo, da je malo občestvo bolj živo, so dobrodošli, toda ne smejo postati cilj, kar je kar izziv zaradi dosedanjega načina dela in mišljenja. Velik izziv se mi tudi zdi vstopati med mlade v tem trenutku in na tem mestu, kjer so. Hkrati pa vidim to kot velik izziv za voditelja mladih oz. določene skupine, da se osvobodi projektov in načrtov, ki jih sam snuje, saj na ta način lahko prisluhne potrebam mladih glede na to, kje se nahajajo tu in zdaj, ker to je tisto, kar je živo in kar potrebuje vodo, da lahko raste in živi svojo vero.“

Duhovni pomočnik, škofov tajnik Ivan Šumljak: „Komu pripadam«, ali pa sem sam svoj gospodar, ki me ne sme nič premotiti, niti Bog, še najmanj pa Cerkev? Sem svoboden v svojem delovanju in mi ni potrebno nikomur polagati računov. Ja, v mnogih ljudeh, žal tudi kristjanih je danes tendenca, da je moderno, da ne pripadam nikomur ali bolje rečeno, da me nihče ne ogroža, ampak mislim s svojo glavo, sem sam svoj gospodar. Pa je sploh vse tako odvisno od mene samega, da se svet vrti samo okoli mene? Nisem sam svoj gospod, ampak moja vera me uči, da je Nekdo nad menoj, tisti, ki me vodi po poteh mojega življenja in mi tako podarja največji dar, ki je vera, ta naš tako velik dar, ki pa ga tolikokrat ne opazimo, povedano z drugimi besedami, zanj nismo dovolj hvaležni. Ko človek sam ugotovi to lepo in veliko razsežnost, se Bogu zahvalimo. Darovati svoje življenje, se razdajati do konca.

Poglejmo samo mnoge laike, ki z molitvijo in delom delajo boljši jutri v Cerkvi, naši domovini, svetu. Prav tako pa je potrebno pogledati na mnoge duhovnike, ki se darujejo in svojemu življenju odtegnejo marsikateri priboljšek, pa tudi svoje moči, ki jih posvetijo za delo v župniji. Poglejte svetost duhovnikov, ki z molitvijo in delom prenavljajo svet. Vse to vidimo, če so odprte naše duhovne oči, ki se pustijo nagovoriti in tako tudi začutiti ljubezen, ki nam jo ponuja Cerkev. V hvaležnosti, ki nam jo vera prebuja, se najprej Bogu zahvalim za vse, kar mi je podarjeno; nato pa s svojim delom in trudom poskrbim za ljudi, ki me obkrožajo, ki mi pomagajo in svoje talente dajo na razpolago župniji, da tako skupaj poskrbimo za boljši jutri. S svetostjo bomo premagali svet in v našo domovino prenesli novo upanje, vero in ljubezen, ki jo tako potrebuje. Ne odlašajmo na jutri, dragi prijatelji začnimo danes; pa četudi bo potrebno darovati svoje življenje, ne ustrašimo se, marveč ga darujmo, kajti šele takrat bomo svoje življenje v polnosti našli. Naj nam te modrosti izprosita tudi današnji godovnjakinji in tudi blaženi Alojzij Grozde in drinske mučenke.“

Teolog Benjamin Siter: „Kot pri večini današnjih katoličanov v Sloveniji se je tudi moja vera začela graditi v družinskem krogu, kjer sem v veri svojih staršev črpal navdih in zgled za ljubezen do Božje besede ter do Jezusa. Lahko bi rekli, da sem odraščal v »nadpovprečno verni« družini, saj sta starša že v času svojega študija »prestopila« iz tradicionalne v osebno vero. Ideal otroške vere predšolskih let pa je začel ob trku s strogo ateističnim vzdušjem, ki je vladalo v naši osnovni šoli, precej pešati. Proti koncu moje srednje šole se je začelo moje osebno iskanje temeljev moje vere. In jaz veri nisem želel pripadati le po inerciji, samo zaradi tradicije mojih staršev in starih staršev. Obenem pa sem prav zaradi njihove osebne vere vedel, da gre tu za nekaj zelo pomembnega, česar ne gre opustiti kar tako zlahka. Zato sem želel najprej čisto na intelektualni ravni raziskati, če je vera resnična.

To se mi še danes zdi eno najbolj bistvenih vprašanj nove evangelizacije; pri svojem delu na Svetopisemski družbi, pa tudi preko interakcij v družinski organizaciji, ki jo vodita moja starša, Družina in Življenje, spoznavam, da mnogo mladih – tudi tistih, ki prihajajo, tako kot jaz sam, iz »nadpovprečno« vernih Katoliških družin – ni intelektualno prepričanih v verodostojnost temeljev svoje vere; torej v temeljno resničnost Svetega pisma oz. konkretneje Nove zaveze. Spominjam se pogovora, ki sem ga imel pred časom z mlado prizadevno animatorko, ko mi je priznala, da tudi v krogih animatorjev, ki naj bi vodili druge k veri, pogosto ni tega jasnega zavedanja o tem, kdo je Jezus zame osebno in prepričanja o verodostojnosti pričevanja evangelijev o Jezusu. Menim, da nas torej prav na tem temeljnem »apologetskem« področju čaka še veliko dela.“

V organizaciji Društva SKAM in Radia Ognjišče pripravljamo še dve okrogli mizi, ki bosta naslednji teden. V torek, 12. marca, ob 19.30 bomo pripravili okroglo mizo v župnijskem domu v Slovenskih Konjicah z naslovom „Izpoved vere in konkretno življenje v veri; od zasebnosti k javnemu delovanju.“ Gostje bodo voditelj Socialne akademije Matej Cepin, profesorica Tina Šlajpah, glasbenik David Veber in duhovnik Marjan Pučko. Zadnja okrogla miza pa bo v četrtek, 14. marca, prav tako ob 19.30. V župnijsko dvorano v Mursko Soboto smo povabili duhovnika Franca Zorca, mladinsko trenerko Mojco Perat, skavtskega voditelja Francija Bačarja, sodelavko pri oratorijih Nives Bratkovič ter zakonca Mileno in Mateja Zavec. Tema, ki se je bodo lotili, je: „Enakovrednost ali podrejenost znotraj občestva; učiteljstvo ali dialog?“

Povabljeni, pridružite se nam.