p. Silvo Šinkovec
Samo veliko odrekanje pripelje do velikih spoznanj
|
V prvi marčevski Radijski katehezi smo gostili jezuita p. Silva Šinkovca. V pogovoru z njim smo se najprej ustavili pri postu. Kako se posti sodobni človek? V nadaljevanju pa smo razmišljali ob evangeljskem odlomku četrte postne nedelje, ob priliki o izgubljenem sinu.
Postiti da, toda kako?
Post je del očiščevanja. P. Silvo Šinkovec dodaja: „Ljudje smo tako narejeni, da bi radi zadostili svoje potrebe. Vsa sodobna psihologija nam govori, ko bo človek zadovoljil svoje potrebe, bo srečen. Toda, to je velika zmota. Vse religije, religiozne duhovne poti, imajo v sebi tudi ta kolektiv, da seveda, zadovoljiti svoje potrebe, vendar do prave mere, zadovoljiti prave potrebe in v pravem času. Pomembno je namreč tudi nezadovoljiti svoje potrebe. Ne takoj, včasih je pomembno tudi počakati. Saj človek ne živi samo na nivoju potreb. Šele ob tem spoznanju uvidimo, da ni pomembno samo to, kar si želi naše telo, naša psiha, ampak da je cilj življenja, življenje z Bogom. Cilj je združenje duše z Bogom. Odrekanje materialnim stvarem nas pripelje do tega, da začnemo prepoznavati svoja čustva, ko zmoremo reči tudi ne določenim mislim, ki niso od Boga. V duhovnem jeziku je v naših mislih veliko takšnih, ki nas zapirajo in oddaljujejo od soljudi. Post nas tako usposobi za odrekanje proti vsemu tistemu, kar ni od Boga:“
To ni zgodba o izgubljenem sinu, to je zgodba o Očetu
P. Silvo Šinkovec razlaga: „Všeč mi je razlaga papeža Janeza Pavla II., ko v eni od svojih enciklik pravi, da je zgodba o izgubljenem sinu pravzaprav zgodba o usmiljenem očetu in njegovi drži. V postnem času nas to najbolj zanima, h komu lahko gremo, ko je nekaj zelo narobe. Kdaj starši dajo svobodo svojim otrokom? Tudi, ko se ne strinjajo povsem z njihovo odločitvijo. To je velika lekcija. Vsak od nas prejme od Boga svoje življenje in Bog nam zaupa. Daje nam izbiro in samo mi lahko izberemo zase. Imamo svobodno voljo in na nas je, za kaj se odločamo.“
Recesija-kako se spopasti s pomanjkanjem?
V Radijski katehezi smo s p.Silvom Šinkovcev, v priliki o izgubljenem sinu, našli mnoge vzporednice s sodobnim utripom družbe. Dotaknili smo se tudi tako imenovane recesije. P. Silvo Šinkovec: „Mogoče so velike preizkušnje nujno potrebne, da svoje filozofije predrugačimo. Kar naenkrat se znajdemo v uboštvu, treba je preživeti in vsak se v tem trenutku oprime vsakega dela. Samo, da bo za preživetje. Vendar to ni dovolj. Kako preživeti, je še vedno zelo obrobno razmišljanje. Treba je iti tudi globlje vase, se soočati s seboj in prepoznati svojo nespamet. Šele takrat smo pripravljeni sodelovati. Na drugem nivoju.“
Zelo nizka samopodoba sodobnega človeka
Občutek nevrednosti je grozen in ta je v sodobnem času zelo močen. Zato nam je svetopisemska zgodba o izgubljenem sinu tako poznana. Razvrednotenje je popolno. Ti sinovi smo mi. V postnem času je to naša zgodba. Še nikoli nismo imeli toliko knjig o samospoštovanju, kot jih imamo danes. V tej civilizaciji bi pričakovali pokončne ljudi, ki bodo imeli visok občutek lastne vrednosti. Pa imamo toliko lažnih občutij vrednosti. Mnoštvo užitkov, dosežkov, kolajn, nagrad. Toda to je le za trenutek. Bistvo je, odkriti svojo lastno vrednost v Bogu. Kdo sem?
Upajmo si stopiti v spovednico, pred Očeta. Izreči, tu sem in se izročiti v njegove roke. Oče je glavna oseba. Da svobodo, pusti, dovoli in vidi. Razume stisko in potem ukrepa. Ukrepa na tistem nivoju, kjer je najbolj potrebno in to je, da da človeku vrednost in mu povrne dostojanstvo. Le v Bogu je življenje, naša osebna vrednost, smisel in cilj.“
