Pogled rojakov na Slovenijo: mag. Valerija Perger

28. 03. 2013, 09:52 Matjaž Merljak

Porabski Slovenci so pred dobrimi 20-imi leti z velikim upanjem sprejeli samostojno državo Slovenijo in se prvič začeli organizirati. A bolj kot na jug se obračajo proti zahodu. Ta jim namreč daje kruh. Samo od kulture in besed o slovenstvu se ne da živeti.

Mag. Valerija Perger je rojena na desnem bregu Mure, diplomirla je iz slovenskega jezika in primerjalne književnosti v Ljubljani, devet let poučevala slo na dvojezični šoli v Lendavi, dvajset let je pedagoška svetovalka za narodnostno šolstvo Slovencev v Porabju. Magistrirala je iz slovenskega jezika na pedagoški fakulteti v Mariboru, je plodna publicistka, na njeni spletni strani opozarja, da pedagoška pomoč na tem delu ni sistemsko urejena.

„Slovenija je v času umestitve na zemljevid samostojnih evropskih držav bila vir novega upanja za porabske Slovence,“ je dejala o občutju rojakov v zamejstvu do matične domovine, ki so se komaj pred dobrimi 20-imi leti prvič organizirali in skušali zajeziti asimilacijo, ki jih je nažirala v javni in družinski ravni.

Skozi dve desetletji se je odnos do učenja in uporabljanja slovenščine bistveno spremenil. To je bil sicer tudi čas bega iz porabskih logov, izbira priložnosti, čas hrepenenja po lepšem in boljšem življenju. Porabski Slovenci so se bolj ozirali proti zahodu. Matična domovina je v Porabje prihajala s kulturo in obljubami ter romantičnim pojmovanjem slovenstva. „A od tega se ne da živeti. Porabcem kruh dajejo avstrijska in madžarska podjetja. Redki srečneži kot jezik sporazumevanja uporabljajo slovenščino,“ dodaja Valerija Perger.

Danes se v porabskih šolah poučuje slovenščina, kot jezik priložnosti za svoje otroke jo izbirajo tudi madžarski starši: „Porabje, lepo, neodkrito in neokrnjeno pa živi in največkrat životari svoje življenje samo in od Slovenije ni oddaljeno le po kilometrih, ampak za veliko razhajanje, kakšni naj bi Porabci bili in dejanskim stanjem.“

In kako porabski Slovenci vidijo in čutijo Slovenijo danes? Mag. Perger odgovarja: „Dvajset let samostojne Slovenije, v katero so Porabci verjeli, izveneva v čudno mešanico peline, kaosa ... Kdo ima še kaj kredibilnosti, časti? ... Ga ne vidijo. Jih ne zanimajo stvari preteklosti, radi bi živeli danes. Porabski Slovenci potrebujejo posebno skrb, gospodarsko osnovo in pomoč, slovenski kruh in sokove slovenske besede, knjige jih žal ne bodo rešile.“ Kot še dodaja, bi najbolj koristilo nekaj dodatnih dobrih učiteljev slovenščine: „Slovenščino naj Porabcem prinašajo ljudje, ne papir.“

Strokovni simpozij Ko ni več meja s podnaslovom Slovenija - duhovna domovina vseh Slovencev je Svetovni slovenski kongres pripravil 11. decembra 2012 v svojih prostorih v Ljubljani.