Brestanica - slovenski Lurd

| 19.02.2013, 10:23

Ste že obiskali bavarske gradove, grad Rajhenburg pa je za vas neznanka? Ste že poromali v Lurd, slovenskega Lurda pa ne poznate? Potem je skrajni čas, da se odpravite v deželo Štajersko in ob obrežju Save sledite poti, ki vas pripelje na Rajhenburg, na prvi izpričani slovenski grad, in se v jubilejnem letu ustavite v cerkvi Lurške Marije v Brestanici.

Grad in kraj zaznamovali trapisti

Skozi zgodovino gradu nas je vodila Alenka Černelič Krošelj. Grad stoji na strmem skalnatem pomolu nad reko Savo: „Je najstarejši z listino izpričani grad na Slovenskem. V virih se omenja že 29. septembra 895. Takrat je vzhodno frankovski kralj Arnulf podelil bavarskemu velikašu Valtunu posesti v Rajhenburgu in Krškem.“

 

Grad je tudi pomemben kulturno-zgodovinski spomenik. V njem je bila odkrita najstarejša romanska kapela na Slovenskem iz začetka 12. stoletja in najstarejša ohranjena grajska poslikava na slovenskem ozemlju iz začetka 16. stoletja.

Grad je potem menjal svoje gospodarje, med njimi so najpomembnejši pečat pustili trapisti. Držali so se načela: naredi sam, kar potrebuješ za svoje življenje. Ukvarjali so se z različnimi vejami gospodarstva: s poljedelstvom, živinorejo, sirarstvom, vinogradništvom, sadjarstvom, čebelarstvom, imeli so nasade zdravilnih rastlin in vse vrste obrtnih delavnic. Naredili so vse, kar se je dalo narediti z rokami. „Zanimivo je, da so leta 1896 začeli s pravo industrijsko proizvodnjo čokolade in likerjev. Te izdelke je pri njih kupoval sam cesar Franc Jožef, ki jim je 1912 podelil priznanje za kakovost. Imeli so svojo elektrarno in že 1896 telefon ter tiskarno. Tiskali so knjige, brošure, razglednice, ovitke za čokolade in nalepke za likerje,“ je povedala Irena Fürst, kustosinja in poznavalka tega obdobja.

Med drugo svetovno vojno so grad zavzeli Nemci in imeli v njem sedež preselitvenega urada za izgon Slovencev kot tudi druge urade. Po letu 1947, ko je bil red trapistov razpuščen in je bil grad nacionaliziran, so bili v njem vse do 1965 zapori.

Danes so v gradu na ogled muzejske razstave o zgodovini gradu, o menihih trapistih, o slovenskih izgnancih in o političnih zapornikih in internirancih.

»Grad Rajhenburg je obnovljen in vabi obiskovalce, ki se bodo lahko po ogledu okrepčali v grajski kavarni ali restavraciji. Ta ponuja jedi, kakršne so kuhali trapisti. Vsekakor pa ne bo šlo brez sladke domače čokolade,« vabi kustosinja Alenka Černelič Krošelj. V stopu pa je tudi trgovinica z rokodelskimi izdelki domačinov.

Slovenski Lurd v jubilejnem letu

Tudi Slovenci imamo svoj Lurd. Temeljni kamen so blagoslovili 16. julija 1908 in vanj vgradili pergament, na katerem piše: »Dvigaj se krepko iz blagoslovljenega temeljnika dom Marijin in prinašaj Slovencem milosti Lurda!«

V začetku 20. stoletja je rajhenburška župnija pogrešala prostornejšo župnijsko cerkev. Ko je Jožef Cerjak, do tedaj kaplan v mariborski stolnici, prišel za župnika v Rajhenburg, so se priprave za gradnjo začele. Ustanovil je cerkveno stavbno društvo Marije Lurške, katerega člani iz vse Slovenije so se obvezali za darove za gradnjo. Največji dar pa je bilo zemljišče, ki ga je darovala domačinka Ana Korban.

„Cerkev ima častni naziv »slovenski Lurd«, ker so pri gradnji sodelovali Slovenci iz vseh krajev naše domovine. Cerkev so začeli zidati leta 1908 ob petdeseti obletnici Marijinih prikazovanj v Lurdu,“ je povedal župnik Jože Špes. Zanimivo je tudi, da je ravno tistega dne, 2. julija 1914, ko so posvečali novo cerkev, je skozi Rajhenburg peljal vlak s truplom cesarskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in soproge Zofije, ki sta bila žrtev atentata v Sarajevu.

Glavni shodi so na lurško nedeljo po godu Lurške Matere božje in na obletnico posvetitve, letos bo posebej slovesno. Praznuje se prvo nedeljo v juliju ter ob Marijinih praznikih. Tudi vsakoletno srečanje bolnikov, invalidov in ostarelih na prvo nedeljo v septembru je zelo doživeto.

 

Oltarje krasijo domače rože

V župniji Brestanica je dejavna tudi Karitas. „Veliko mladih družin je v stiski, saj so mnogi izgubili delo, sedaj nimajo denarja za plačevanje položnic. Ker vemo, da je ljudem, ki so v stiski, to težko priznati, skušamo mi pristopiti k njim,“ pravi Manja Seher, ki skupaj s prijateljico skrbi za to, da je cerkev tudi lepo okrašena. Oltarje krasijo rože, ki zrastejo na domačem vrtu.

„Utrip v sami Brestanici je bil pred leti bolj živahen, danes je drugače, mladi odhajajo, priseljujejo pa se ljudje iz drugih krajev,“ pravi Manja Seher, ki v prostem času pogosto prime za čopič in rože, ki jih ima res rada, tudi slika: „Največ navdiha imam takrat, ko rožice cvetijo, a tudi pozimi so spomini tako živi, da jih z veseljem slikam.“

Biser, ki ga je vredno obiskati

Brestanico sva Marjan in Mateja obiskala v zimskem času, ko je bila lepa zaradi beline snega. Zagotovo bo še lepša, ko bo pobočje gradu odeto v pomladansko zelene barve in bodo okrog bazilike ozelenela drevesa, na vrtovih pa zacveteli tulipani in narcise. A vsakemu kraju dajo dušo ljudje, ki so v Brestanici prijazni in srčni v vseh letnih časih. Zato si privoščite prijazen družinski izlet in odkrivajte bisere Slovenije, ki so na dlani.