Koledovanje Cerkljanskih laufarjev
Razigranost pustnega časa
Slovenija | 11.02.2013, 21:00
V pustno obarvani oddaji iz cikla Pevci zapojte, godci zagod'te smo spoznali Ravnsk' pust, orače iz Haloz, Ponikovske mačkare, Ligojnške maškare in Cerkljanske laufarje.
Na Slovenskem imamo pravo bogastvo pustnih mask. Sčasoma so se v različnih pokrajinah in krajih ter med družbenimi plastmi razvile raznovrstne oblike pusta. Pustni karnevali in povorke se odvijajo v mestnem, trškem in vaškem okolju. V pustnih sprevodih se predstavijo povabljene pustne skupine in posamezniki iz Slovenije, slovenskega zamejstva in sosednjih držav, torej nekakšna živa razstava mask. V marsikaterih vaseh na podeželju pa pusta praznujejo bolj intimno.
Pustovanje v Drežniških Ravnah, Jezercih in Magozdu (ali po domače Ravensk' pust) spada med najvidnejša ljudska pustovanja v Sloveniji. Odlikujejo ga tradicionalni scenarij in šemski liki ter značilne lesene maske Ta grdega. Pustovanje se odvija teden dni pred pustno soboto.
Eno najbolj živih pustnih dogajanj pri nas so gotovo vasi na Ptujskem in Dravskem polju. Bogato dediščino fašenka in s tem korantije danes ohranjajo po načelu „živega muzeja“ v Markovcih in Zabovcih, kjer vsako leto prikažejo številne skupine in tipe šemskih likov. Osrednji pustni lik tega območja je korant, ki je v današnjem času postal osrednji lik vsega slovenskega pustovanja. V druščini tradicionalnih likov srečamo hudiče – tajfle, pa kopjaše – slavnostne zastavonoše, pokače z dolgimi biči, otroke oblečene v piceke - kokoši oziroma piščance, ki plešejo po kmečkih dvoriščih ob zvoku piščali, v dar pa dobijo jajca. Tu srečamo še medvede, lik ruse, ki predstavlja konja, pa skupino oračev z lesenim plugom, ki s simboličnim oranjem in sejanjem želijo dobro letino na polju. Pustno oranje je stara šega, ki jo povezujejo s plodnostno magijo in je znana povsod, kjer je razširjeno obdelovanje zemlje z oranjem. Orače pozna precejšen del Evrope in domala vsa Slovenija. Z največjim številom in barvitostjo pa so zastopani na območju Slovenskih goric, Haloz ter Ptujskega in Dravskega polja. Orači iz zaselka Strajna vsako leto, že več kot 35 let, na pustno nedeljo in ponedeljek obiščejo vasi in zaselke Strajna, Zakl, Podlehnik in Stonašina. V mali skupini, ki šteje največ 8 likov, se družijo korant, sejavec, plugec, kojiča in pokar. Vse like izdelajo sami.
Ligojnške maškare se ponašajo z več kot 150-letno tradicijo. Sestavljajo jih etnološko zasnovane maske (vojak, mežnar, klobasar, Lojza, pometač …). Glavne priprave se začnejo 14 dni pred pustom. Obhode imajo na pustni torek, v ponedeljek pa „odmerijo“ cesto in tako simbolično naznanijo svoj prihod. Obiščejo okoli 120, 150 hiš v Mali Ligojni, Veliki Ligojni in kraju Razpotek. Pred ali v hiši zaplešejo, v dar dobijo klobase in denar. Z nabranimi darovi kasneje naredijo piknik in nanj povabijo vse vaščane. V sredo Pusta zakurijo.
V Ponikvah na Dolenjskem so doma Ponikovske mačkare. Gre za zaprto fantovsko skupnost v kateri lahko sodelujejo le neporočeni fantje. Priprave se začnejo že mesec dni prej. 14 dni pred pustom hodijo od hiše do hiše podilske maske. Obhodi od hiše do hiše potekajo na pustni torek. V skupini tradicionalnih likov se družijo „ta star“ in „ta stara“, petelini, košute, agent … Poleg teh pa srečamo tudi novejše skupine mask, ki se nanašajo na aktualno politično in družbeno dogajanje. Dopoldan so obredni obhodi od hiše do hiše, popoldanski progam se odvija na sred vasi in je do konca skrivnost, zvečer pa hodijo dva para „ta lepih“ mask, policaj in harmonikar plesat po hišah. S tem se domačinom zahvalijo za prejete darove. Ob prihodu se igra posebna viža – koračnica. Ko pridejo do hiše, zaplešeta para „ta lepih“ mask med seboj, nato pa še z domačini na poljubno vižo. Ob polnoči sledi krst novih fantov. Pripravijo ga za vse vaščane.
Med najbolj znane pustne šemske like na Slovenskem sodijo Cerkljanski laufarji. Cerkljanska laufarija je stoletja dolgo potekala po nenapisanih pravilih, ki so se z ustnim izročilom prenašala iz roda v rod. Skupina danes šteje 25 likov, posebnost pa so njihova naličja, t.i. "larfe", ki so izrezljane iz lipovega lesa. Nekatera njihova oblačila so sešita iz naravnih materialov (bršljan, slama, mah, smreka, živalska koža). Skozi maske in like so v cerkljanski laufariji predstavljene značilnosti in slabosti posameznih skupin prebivalstva. Glavni lik je Pust, ki ima obleko pošito z mahom, v rokah pa nosi mlado smreko. Spremljajo ga Ta bršljanov, Ta terjast, Ta star in Ta stara, Lamant, Ta bršljanov in Marjetica, Ta loparjev, Ta ličnat, Ta kožuhov, Ta krastov, Ta žakljev, Gospod in Gospa, Ta pijan in Ta pijana, Ta smrekov, Ta žleht, Ta koševa, Ta perjev, Ta divji, Ta slamnat, Oštir. Edina govoreča maska je Ta star. Okoliške cerkljaske vasi pa laufarji obiščejo v predpustnem času (od novega leta do pusta) - kjer koledujejo ali, kot so nekdaj rekli, „berejo cvirn“. Namesto sukanca (cvirna) danes nabirajo klobase, prekajena rebra, svinjske parklje in repe ter domače žganje. Še zmeraj pa laufarji vsaki gospodinji ali gospodarju, ki jih sprejme in obdari, zaželijo dobro letino - da bo „repa bolj debela“. Na trgu v Cerknem pa se na pustno nedeljo odvija glavna prireditev, kjer obsodijo Pusta na smrt z "botam" - drvarskim kladivom. Pust je kriv za vse slabosti in nerodnosti, ki so se zgodile v bližnji in daljni okolici. Obsodba je sestavljena in prebrana v starem, cerkljanskem narečju. Laufarji zaplešejo obredni ples „ta kapcinarsko“, ki jo sestavljata veseli in žalostni del – polka in žalostinka, med katerim se vsi valjajo po tleh. Nosilec šemske tradicije ostaja fantovska skupnost, le organiziranost je danes sodobnejša. Fantje so najprej delovali v okviru Turistično - olepševalnega društva Cerkno, kasneje pa so ustanovili Društvo Laufarija, v okviru katerega se družijo in organizirajo vsakoletno pustovanje. Laufarji imajo danes v svojih vrstah tudi ženske, da jim pomagajo pri delu in se šemijo. Društvo si predvsem prizadeva, da ohranjajo obred v čim bolj izvirni obliki, da obnavljajo obleke in naličja, predvsem pa skrbijo za uvajanje svojih novih članov. Preden postanejo „pravi“ laufarji, gredo skozi proces izobraževanja in priučitve, da bi laufarija ostala taka, kot je bila nekdaj. To pomeni, da društvo zavestno skrbi za ohranjanje tradicije. Larfe, obleke in pripomočki niso bili nikdar last posameznika ali družine, temveč „laufarske skupnosti“. Leta 1956 obnovljena laufarija je Cerkljanom pomenila močan identifikacijski dejavnik, tako na ravni širšega prostora kot na osebni ravni. Cerkljanska laufarija je od novembra 2010 vpisana v slovenski register žive kulturne dediščine.
