Kristjani v Siriji ostajajo znamenje upanja za narod

| 10.02.2013, 10:02

Sirijo, ki jo še naprej pretresa nasilje, zapuščajo številni kristjani. Škof v Alepu Antoine Audo je opozoril, da v tujini iščejo varnost in boljši življenjski standard. Škof Audo je tudi predsednik sirske Karitas. Za Radio Vatikan je povedal, da sta skoraj dve leti državljanske vojne uničili življenje v tem nekdaj cvetočem trgovskem mestu Sirije. Pojasnil je tudi, da tamkajšnja Karitas trdo dela, ko poskuša pomagati vse večjemu številu revnih družin, ki se borijo za preživetje. Mi pa smo poklicali v Sirijo in ena od tamkajšnjih kristjank, zaradi varnosti ne bomo objavili njenega imena, nam bo povedala več o tem, kako živijo in kako jim mi lahko pomagamo.

V zadnjih mesecih spremljamo tragičen in nepredstavljiv položaj ljudi v Siriji. Kljub številnim nevarnostnim in tako težkemu življenju, še vedno vztrajate tam. Katere so trenutno največje težave, s katerimi se srečujete?

Gledati, da se dežela nahaja na robu prepada, je bolečina, ki jo doživljamo vsi. Čutimo se nemočne, zvezanih rok. Vse se namreč dogaja na plečih ljudi. In to ustvarja veliko nemira in strahu. Temu, kar je značilnost vsakega trenutka, pa lahko dodamo še težave v konkretnem življenju zaradi pomanjkanja elektrike, bencina, kurilnega olja in pogosto tudi vode. Vsako potovanje in hoja po cesti sta nevarna, mnogi so izgubili delovna mesta, ali pa so stavbe, kjer so delali, porušene. V zadnjem času so ena največjih ran ugrabitve ljudi. Zaradi težkih varnostnih razmer, ki jih ljudje tukaj sploh niso bili vajeni, vsak dan izvemo za nove ugrabitve, tudi ugrabitve naših znancev. Ugrabitelji zahtevajo odkupnine, kar ustvarja še dodaten strah. Mnogi so se zato odločili, da se izselijo iz dežele. Ekonomski propad je mogoče najtežji, ker to za seboj potegne številne posledice za vse prebivalce. Sirci so sicer zelo delaven narod, bili so vedno pripravljeni vzeti prihodnost v svoje roke. V to so vložili veliko dobre volje in tudi napora. To je torej ena največjih težav, seveda poleg močnega hrupa zaradi bombardiranja in streljanja, kar spremlja naše vsakdanje življenje.

Ali gre vaše življenje vseeno naprej? Ljudje še hodijo v službo, ali kako poteka vaš vsakdan?

Da, življenje gre naprej, saj na nekaterih območjih države še živijo v miru, kot na primer na obali, kjer se zelo trudijo, da ne bi nasilje prišlo tudi tja. Ljudje v Aleppu, Damasku in drugih velikih mestih hodijo v službo, a za krajši delovni čas. Otroci tudi hodijo v šolo, trenutno na fakultetah potekajo izpiti. Toda na primer v Aleppu ljudje po sončnem zahodu ne pridejo več ven, saj se bojijo. Mesto je namreč zaradi pomanjkanja elektrike povsem v temi. V Damasku si upamo iti ven še do osmih, devetih zvečer, vendar smo vedno zelo previdni in se izogibamo določenim mestnim četrtim.

Rekla bi, da ljudje želijo živeti naprej, vendar so pri vsakdanjih stvareh zelo omejeni. Na primer v Damasku je cvetel turizem in prav srce me boli, ko vidim, kako je mesto opustošeno. V trgovinah skoraj ni več proizvodov, saj se je ekonomija sesula.

Ljudje pa poskušajo ohranjati vsaj nek minimum družabnega življenja. Med seboj se obiskujejo, vsaj sosedi. Značilnost večstanovanjskih stavb in blokov je v tem, da se zaradi pomanjkanja elektrike in velikega mraza vsi ljudje iz ene stavbe za nekaj ur zberejo v enem stanovanju, kjer prižgejo peč, potem gredo spet vsi skupaj v drugo stanovanje. Tako se med seboj tudi več družijo.

Krščanske skupnosti, kot slišimo, ostajajo znamenje upanja za to trpečo deželo. Nam lahko poveste kakšno izkušnjo

Nedavno smo na primer obhajali molitveno osmino za edinost med kristjani. Tudi pri nas smo imeli več slovesnosti, darovali mašo na kraju, kjer naj bi se Savel po tradiciji srečal z Jezusom in spremenil svoje življenje. To so zelo pomenljivi kraji za zgodovino krščanstva, kar je moč občutiti. Vse krščanske organizacije delajo zelo velikodušno in po vse dni, da pomagajo ljudem in to ne glede na njihovo vero. Poskrbijo za hrano, prostor za bivanje. Zelo dejavni so tudi mladi. Preko facebooka sporočajo potrebe ljudi in tako pomagajo.

Za krščansko skupnost je tudi značilno, da se med seboj vedno znova opogumljamo in spodbujamo k življenju v veri. Poskušamo živeti v ljubezni, sprejeti bolečine drugih, dobro živeti sedanji trenutek, saj ne vemo, do kdaj bomo še živeli. Moja prijateljica iz Aleppa, profesorica na univerzi, je bila na dan, ko se je pred dvema tednoma zgodil napad v mestu, v razredu s študenti. Ravno so opravljali izpit. Eden od študentov je prišel kasneje in ko je zazvonil zvonec, naloge še ni končal. Profesorje je prosil, naj mu dajo na razpolago še nekaj minut, vendar nihče ni hotel. Ta profesorica pa je pomislila: tudi v njem je Jezus, treba mu je pomagati. Tako je kolege prepričala, da so mu dovolili pisati izpit še nekaj časa. Dovolj je bilo teh nekaj minut, da je vsem rešila življenje. Ko so namreč rakete padle na univerzo, so bili oni še na stopnicah v stavbi in so se tako rešili. Če bi bili že zunaj, bi verjetno vsi umrli. To je ena od izkušenj, ki jih mnogi tukaj živijo, in sicer živeti ljubezen v sedanjem trenutku z zavestjo, da je vsak trenutek lahko zadnji. Drug drugega spodbujamo, se srečujemo, da bi se opogumili na tej poti. Ne gre torej samo za medsebojno pomoč in molitev, ampak tudi za to vsakodnevno zavzemanje za življenje v ljubezni.

Kje pa najdete moč, da premagujete ta vsakdanji stres, ta neprestani strah?

Seveda nas je strah. Sicer pa se navadiš tudi na bombe, ki postanejo vsakdanji spremljevalec. Prav gotovo živimo v stresu in strahu, vendar pa se mi zdi močnejše to, da v sedanjem trenutku obstaja Božja milost. Nihče med nami ni super moški ali super ženska, toda besede sv. Pavla: 'Dovolj ti je moja milost', so resnične. Čutimo se močne, ker imamo v sedanjem trenutku milost za iti naprej, še posebej tako, da ljubimo. Vedno bolj čutimo, kako je pomembno iti na globoko in graditi osebni odnos z Bogom. Ljudje še naprej zjutraj in zvečer hodijo k maši. Čuti se želja po edinosti z Jezusom, ki nam daje veliko moči. Potem pa tudi ljubezen do brata, saj pravi Sveto pismo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker ljubimo brate. V ljubezni in edinosti ni strahu in to vsakodnevno doživljamo. Med seboj si pomagamo, si izmenjujemo izkušnje in poskušamo biti potrpežljivi drug z drugim. Doživimo namreč tudi hude reakcije, ljudje so nervozni, saj je življenje postalo izjemno težko. To vse poskušamo pokriti z ljubeznijo. In mislim, da je to najboljše zdravilo za stres in strah, ki ga doživljamo. Čutimo, da smo v božjih rokah

Kako pa vam lahko pomagamo mi, ki živimo daleč od vas. Kako naj vam pomagamo občutiti, da smo vsi ena sama družina?

Zelo bi nam lahko pomagalo, če bi organizirali molitvena bedenja in potem to sporočili našim škofom. Tako bi dobili gotovost, da nismo sami. Vsake toliko časa namreč doživljamo veliko stisko. Zato bi bilo zelo pomembno, če bi nam pomagali z molitvijo. Pomagalo bi tudi, če bi vi tam in mi tukaj okrepili vero. To je tisto, kar v tem trenutku potrebujemo. Papež je razglasil leto vere, ki je tukaj pri nas na trdi preizkušnji. Kako verjeti v ljubezen v tej tako težki situaciji? Okrepitev in poglobitev vere z vaše strani bi nam lahko zelo pomagala. Mislim, da bi nam lahko pomagalo tudi, če bi vsi kristjani vsak dan sejali semena edinosti in bi pomagali Evropi, da se znova zave pomena edinosti. Mi namreč tukaj dan za dnem doživljamo propad človeka. Vojna ni samo zlo in nekoristna, ampak se rojeva iz sebičnih načinov razmišljanja in delovanja. Zato bi bilo zelo pomembno, da bi se vsi večkrat vprašali, na kakšni točki smo; da bi se vprašali, ali naša vsakodnevna dejanja, kot je rekel tudi sveti oče, prispevajo k miru, k edinosti; ali res moram kupiti neko stvar? Jo res potrebujem? Vemo namreč, da ekonomija močno vpliva na vojne.

Mi vemo, da vi mislite na nas, če pa najdete način, da bi nam to tudi sporočili, nam bo to zelo pomagalo. Mi tukaj čutimo, da živimo v imenu vseh kristjanov sveta in vseh ljudi, ki si želijo dialoga miru in civilizacijo ljubezni. Hvala!

Hvala za pogovor. Bodite prepričani, da tudi pri nas v Sloveniji molimo za vas in mislimo na vas.