KOLOKVIJ: Mladi v misijonih

| 02.03.2013, 06:56

Kaj žene mladega Evropejca, da za nekaj mesecev ali celo let pusti lagodje in vznemirljivost dinamičnega in razkošnega življenja zahodne civilizacije ter gre dobesedno služit ljudem, ki potrebujejo podporo in pomoč na drugem, precej bolj revnem koncu sveta? To smo v oddaji „Kolokvij“ spraševali Katarino Kokalj, Alenko Oblak in Katarino Šabič, ki so se kot prostovoljke ali laične misijonarke nekaj časa trudile v misijonih v Braziliji, Boliviji, Vietnamu in na Madagaskarju.

Katarina K.: „Prvi stik z organizacijo Pota je bil, ko sem naključno prišla na predstavitev prostovoljke, ki je bila na Madagaskarju. Ko sem videla tisto predstavitev, sem že takoj rekla, da bom tudi sama nekoč nekam šla. Bila sem že prostovoljka na oratoriju pa na Zavodu za gluhe, a ves čas me je vleklo ven, hotela sem videti, kakšne so dejansko potrebe ljudi po svetu. Je pa ta odločitev kar nekaj časa zorela, saj sem bila na predstavitvi pri petnajstih, v Vietnam pa sem odšla pri devetnajstih letih ...“

Je za odhod v misijone potreben poseben pogum, saj stopaš v neznano? Alenka: „A ni treba imeti pogum tudi za to, da stopiš v zakonski stan ali pa da začneš hoditi s fantom? Tudi pri tem stopaš v neznano. Res oba govorita isti jezik, a vendar je za vsako besedo lahko različen pomen, saj prihajata iz različnih družin z različnimi navadami ... Če te Bog kliče, ti pač da tudi moči, ki so potrebne za vse te korake ...“

Katarina Š.: „Moje delo je predvsem potekalo v bolnišnici in porodnišnici. Za to delo sem se izobraževala že doma in sem skušala vse znanje prenesti na Madagaskar, vendar je bilo zelo težko, saj so bila pričakovanja zelo visoka. Morala sem namreč opravljati tudi dela, ki jih pri nas opravlja zdravnik, srečevala sem se z boleznimi, ki jih do takrat nisem poznala. Diagnostika na Madagaskarju je zelo slaba, zato so domačini v prednosti, saj kljub temu, da so le priučeni, hitreje prepoznajo določene simptome, in sem se veliko naučila prav od njih. Najbolj sem uživala pri porodih, je bilo pa tudi veliko težkih trenutkov, ko enostavno ne moreš pomagati ...“

Razvil se je tako prijeten pogovor z mnogimi zanimivimi zgodbami in dogodivščinami, da sva se z Ambrožem odločila dekleta gostiti tudi v prihodnji oddaji.

V "DRG večeru" smo prisluhnili Danu Wheelerju, Lectio Divina pa je tokrat prinesel meditacijo na temo „skrbi“. Prisluhnite oddaji in svoja mnenja, predloge in pripombe pošljite na kolokvij@ognjisce.si.