Papež Benedikt XVI. na duhovnih vajah
Duhovne vaje v Vatikanu: Osamljenost je globoka rana sodobnega sveta
Cerkev po svetu
Sodobna družba je v naših mestih ustvarila množico samotnih krajev. Na to je kardinal Gianfranco Ravasi opozoril med sredino popoldansko meditacijo na duhovnih vajah, ki jih te dni v Vatikanu vodi za papeža Benedikta XVI. in člane rimske kurije. Duhovne vaje potekajo pod naslovom: Ars orandi, ars credendi – Obličje Boga in obličje človeka v psalmski molitvi.
Ko se sooča z bolečino, človek pogosto ne najde odgovorov, zato lahko obupa in umolkne. Psalmi pogosto opisujejo bolezen, je spomnil kardinal Ravasi. Govorijo o bolečini, solzah, strahu pred smrtjo, osamljenosti, zapuščenosti. V vseh teh situacijah edino Bog ostaja blizu. Vseeno pa si trpeči, ki se počuti samega in preizkušanega, postavlja vprašanje, kje je Bog. V psalmu 6 beremo o gotovosti, da Bog ne zapusti. Gospod, ki je pravičen, človeku namreč vrne dostojanstvo in njegovo resnično življenje. Pripelje ga nazaj k izviru, ki je zanj nujno potreben.
Osamljenost je globoka rana sodobnega sveta, je nadaljeval kardinal Ravasi. Je velika preizkušnja in »igrišče Satana«, kot je zapisal neki ruski avtor. Koliko ljudi v velemestih danes zaman vsako nedeljo čaka, da bo zazvonil telefon ali hišni zvonec. Osebe, ki živijo v istem nadstropju velikih stanovanjskih hiš, pa se niti ne poznajo več med seboj. Obstaja še ena oblika osamljenosti, ki nastane zaradi klevetanja. Ravasi je izpostavil žalosten pojav, kako nekdo želi uničiti drugega zgolj zaradi lastne hudobije. Velik del zla se porodi v človeških rokah, četudi ga ljudje pogosto raje pripišejo Bogu. Predsednik Papeškega sveta za kulturo je nazadnje zatrdil še, da nas Bog ne obvaruje pred vsakim trpljenjem. Tudi težka in nerazumljiva bolečina ima namreč lahko svoj pomen znotraj celotnega načrta. Pa vendar je istočasno res, da je Kristus v vsakem trpljenju z nami, nas podpira in nas osvobaja.
V četrtek dopoldne pa je kardinal Ravasi spregovoril o ravnodušnosti in površinskosti, ki sta zlo današnje kulture, o spravi in kesanju, odsotnosti Boga in niču. Greh je osebno dejanje, ki se rodi iz človekove svobode, je začel kardinal. Je upor, odmik od cilja in oddaljitev od Boga. Pravo pot je mogoče najti v spreobrnjenju, ko zamenjamo smer in s tem miselnost, ko za seboj pustimo vse tisto, česar se oklepamo. Vendar pa je to proces, ki neizogibno zahteva napor. Na poti, da postanemo novi ljudje, ne manjka napetosti, pričakovanja, globokega drgeta. Tudi družba ne daje vedno možnosti, da bi začeli znova, je opozoril kardinal Ravasi. Nekatere osebe preprosto ožigosa in jih pusti ob strani. V Knjigi preroka Izaija pa beremo, da je pri Bogu drugače, saj naših grehov ne gleda več, ampak jih zares izbriše.
Rdeča nit druge četrtkove meditacije je bil človek brez Boga. Kardinal je pri tem opozoril, da odsotnost in nič nista pojma, ki bi ju lahko obravnavali kot sinonima. Pri prvem gre za hrepenenje po Bogu. Pri drugem pa za ravnodušnost, površinskost in banalnost. Gre za pravo praznino, brez vsakega pričakovanja. To tišino Boga lahko izkusi vsak vernik, četudi ni nujno, da bi Bog pri tem popolnoma izginil z obzorja. V psalmu 22 kljub psalmistovemu doživljanju praznine na koncu najdemo njegove besede, ki pričajo o Božjem odgovoru. Njegova molitev se takrat spremeni v hvalnico, ki je znamenje zaupanja po dolgih praznih urah. Naše molitve namreč nikoli ne pristanejo v niču.
Vir: Radio Vatikan
