Umiril napetosti in trenja, sistem deluje še danes

| 26.02.2013, 11:57 Matjaž Merljak

Mineva 41 let od rojstva Medorganizacijskega sveta v slovenski skupnosti v Argentini. Sporazum, ki je umiril napetosti in trenja med osrednjim vodstvom Zedinjena Slovenija in tedaj nastalimi krajevnimi Domovi, je bil podpisan 25. februarja 1962, dosegel pa ga je Božidar Fink, pomemben rojak, ki je pred dnevi odšel v večnost. V Argentini se ga spominjajo s spoštovanjem. Tednik Svobodna Slovenija je o njem zapisal.

V ponedeljek, 18. februarja 2013, je v Buenos Airesu umrl eden začetnikov, graditeljev in stebrov slovenske skupnosti v Argentini - Božidar Fink. Živel in deloval je v najtežjih letih slovenske zgodovine. Rodil se je 30. avgusta leta 1920 v Litiji. Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Ljubljani in leta 1939 maturiral na klasični gimnaziji. Nato je študiral na pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in diplomiral leta 1943. Po diplomi je pripravljal specializirani doktorat iz kazenskega prava, ki ga ni mogel doseči, ker je bilo prej ukinjeno delovanje univerze. Pri apelacijskem sodišču je opravil sodno prakso kot sodniški pripravnik.

Ko je bil dijak, je bil član jezuitske Marijine kongregacije, še potem kot študent pa je bil pri mladcih Katoliške akcije, za katero je tehnično urejal glasilo Mi mladi borci. Ob začetku vojne se je prostovoljno priglasil v jugoslovansko vojsko in v Zagrebu doživel razpad. V času italijanske zasedbe je bil več mesecev interniran v Gonarsu, potem se je pridružil vaškim stražam v Šentjoštu in Rovtah. Opravil je tudi podoficirski tečaj Slovenske legije. Domobranstvu se je pridružil prav kmalu po ustanovitvi in je bil kot sodni častnik-izslednik dodeljen bataljonu na Vrhniki, nato pa sodnemu odseku Organizacijskega štaba v Ljubljani. Po umiku je v Vetrinju spremljal regrupacijo domobranskih enot vse do vračanja, ki ga je bil obvarovan zaradi bolezni in prijateljev.

Prva begunska leta je preživel v taboriščih v Avstriji in Italiji. Tam je kot pravnik sodeloval pri organiziranju taboriščnega življenja z zasliševanjem novih beguncev o razmerah v Sloveniji, s sestavljanjem pravilnikov in kot član taboriščnega razsodišča. Na begunski gimnaziji je poučeval latinščino in matematiko ter bil član pevskega zbora. Tam se je tudi poročil in dobil prvega sina Andreja.

V Argentino se je priselil ločeno od družine, ker ga je zasledoval komunistični režim in se je moral čim prej umakniti iz Evrope. V novi domovini je začel kot tovarniški vratar, med tem pa poučeval latinščino v zasebnem zavodu. Nato se je zaposlil v velíkem cementnem podjetju, kjer je delal trideset let v raznih upravnih oddelkih in se tam tudi upokojil.

Pri vsem tem pa je stalno spremljal življenje slovenske skupnosti. Skoraj nemogoče je v omejenem prostoru navesti celotno njegovo udejstvovanje. Več let je pel v pevskem zboru Gallus, bil je odbornik in predsednik Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva, pri I. katoliškem shodu v Argentini je vodil odsek za izobražence, pri II. shodu pa je bil vodja narodno-družbenega odseka. Bil je tudi član zaupniškega zbora zgodovinske SLS. Sodeloval je v skupini, ki je izdajala zbornike znanstvenih razprav Vrednote ter je zanje pisal, potem pa je spremljal ustanavljanje Slovenske kulturne akcije in bil pozneje njen odbornik. V njej je deloval kot član glasbenega odseka s pevskimi nastopi ter v filozofskem odseku in s pisanjem v Glasu SKA.

Sodeloval je pri izdajanju polmesečnika Sij slovenske svobode ter je zanj pisal članke za idejno jasnost in uveljavljanje slovenske državne misli. Nekateri govori in članki - tudi iz drugih publikacij - so bili leta 1999 izdani v knjigi Na tujem v domovini in leta 2006 v knjigi Za notranjo osvoboditev Slovenije.

Pri krovni organizaciji Zedinjena Slovenija je bil odbornik in predsednik ter ji je pri argentinskih oblasteh pridobil pravno osebnost. Ob dvajsetletnici zdomstva je organiziral vidnejše javne nastope s časopisnimi članki in drugimi publikacijami, tiskovno konferenco, osrednjo umetniško prireditvijo in drugim.

Posebej pa bi na tem mestu omenili njegovo delovanje v ključnem trenutku slovenske skupnosti, ko je prišlo do napetosti in trenja med osrednjim vodstvom in tedaj nastalimi krajevnimi Domovi. Tedaj je g. Fink dosegel soglasje med krajevnimi skupnostmi in Zedinjeno Slovenijo. Sporazum je bil podpisan 25. februarja 1962. Uredil je notranje razmerje in ustanovil Medorganizacijski svet, naš »izvršilni senat«. Ta sistem še danes uspešno deluje in je podlaga enotnosti in soglasja skupnosti. Za to delo je lansko leto, ob 50-letnici sporazuma, prejel posebno priznanje krovnega društva.

V prvi dobi po osamosvojitvi je kot pooblaščenec Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije opravljal diplomatske in konzularne posle v Argentini in po koncu prejel častni znak svobode Republike Slovenije za prizadevanje za njeno mednarodno priznanje in uveljavljanje.

Poročen je bil z Valentino Kovač, s katero sta imela ima šest otrok: Andreja, Marijo, Marka, Bernardo (oba sta letos prejela nagrado Prešernovega sklada), Heleno in Veroniko.

Sredi lanskega leta ga je možganska kap priklenila na posteljo. S krščansko vdanostjo je prenašal hude posledice bolezni in izdahnil spravljen z Bogom. Pogrebno sveto mašo je 19. februarja daroval delegat dr. Jure Rode, ob asistenci župnika Francija Cukjatija. Od pokojnika se je z izbranimi besedami poslovil predsednik društva Zedinjena Slovenija, Franci Žnidar. Spremljala pa ga je hvaležnost celotne skupnosti, katere razvoj je s svojim delom bistveno zaznamoval.