Glas vpijočega v puščavi

Slovenija | 11.01.2013, 11:32

Vsakodnevne dogodke v naši domovini bi lahko poimenovali Glas vpijočega v puščavi. Vsi nekaj vpijemo, vsi skraja komentiramo in se obnašamo, kot da je naša ljuba Slovenija puščava brez konca in kraja, kjer življenje nima prihodnosti. Ne maramo prerokov, in vendar jih hočemo, vsi smo lačni in vendar so naša smetišča polna hrane, nihče nima dela in vendar smo vsi preobremenjeni. Nič se ne splača in vendar se govori o velikih vsotah denarja. Ob vsem tem kaosu res ne vemo kaj je resničnost in kaj puščavska fatamorgana, ki se nam podnevi in ponoči prikazuje na politični sceni in pronica v vse pore našega življenja.

O aferi 'ugotovitev protikorupcijske komisije' je bilo že toliko povedanega, da moje skromno mnenje ne zasluži prispodobe »Glas vpijočega v puščavi« bi pa rekla le tole: »Naj stane kolikor hoče, staknite svoje modre glave skupaj (poudarjam skupaj) in po hitrem postopku ugotovite težo greha. Potem pa, spoštovani gospodje, nehajte se ukvarjati sami s sabo, dajte lastne apetite na stranski tir, pojdite delat to, kar ste pred volitvami obljubljali in za kar smo vas postavili!«

Zgodili so se protesti, prvi drugi, tretji in Bog ve koliko jih še bo. Meni je žal, da se nekateri hudujejo na protestnike, drugi na vlado, tretji na policaje in kaj vem na koga še. Tisti nesrečni kolektivni sindrom je še vedno v nas, če se ne strinjamo z enim iz določene skupine, mečemo vse v en koš, preprosto ne znamo dati mesta človeku, ki je vsak zase le človek z dobrimi in slabimi lastnostmi. Pa še nekaj nas muči, vedno in za vse so krivi drugi.

Zelo sem se trudila, da bi iz tega vpitja razbrala pot, ki bi vodila v spremembe. Nenehno sem se spraševala: »Kaj sploh hočemo?« samo zamenjava politikov sigurno ni poroštvo, da bo potem vse prav. Zamenjati človeka ni težko, na njegovo mesto pride drugi in v vseh teh norijah je manjkal tisti drugi. Tisti drugi s programom kako do sprememb. Razumem obubožane delavke in delavce, razumem brezposelne, da niso videli drugega izhoda kot postati glas vpijočega v puščavi. Ne razumem pa njihovih kolovodji, ki so na ves glas kričali o lakoti in revščini, sami pa vsak mesec dobijo petkrat toliko kot tisti za njimi. Ni bilo čutiti, da so pripravljeni dati kaj od svojega. Žal.

Veliko časa je vzela debata o nadomestilu bivšemu predsedniku, vse stranke so staknile glave in največ kar so si želele, da ne bi bili enotni, saj levi ne morejo, pritiskati istega gumba kot desni. Bravo mladeniču, ki si je upal misliti z lastno glavo. Ob tem pa grenak priokus, ko se je govorilo o pokojninah navadnih ljudi , ki so prav tako bivši delavci in si kot ljudje prav tako zaslužijo spoštovanje, sploh ni bil problem kdo je na levi in kdo na desni, eni in drugi, presenetljivo soglasno so pritisnili isti gumb. Nikogar ni skrbelo kaj bo to pomenilo za kovinarja, gradbenika, zdravnika, učitelja, delavko za tekočim trakom ali policaja, glavno, da je ta tema zaključena, nas se to itak ne tiče, kajti mi, ki sedimo v hramu demokracije imamo poseben zakon. Seveda papir prenese vse, zakon po meri človeka, beri priviligiranega človeka, ni težko napisat, še manj težko je zanj glasovat, predvsem, če nam prinaša določene bonitete. Kaj pa vest, kaj pa moralna drža, na katero se vsi sklicujemo in so nas polna usta? In prav tu sem bila razočarana. Ne nad mladeničem , ki je glasoval drugače, kot so ga podučili, temveč nad sivolasim gospodom. Jaz vedno, v vsakem človeku iščem dobro in prav ob vsem tem govorjenju o statusnem dodatku bivšemu predsedniku sem bila prepričana, da bo pokazal socialni čut, ki je v tem trenutku še kako potreben in prostovoljno rekel: »Ne hvala, odrekam se dodatku« Žal se to ni zgodilo in tudi moja misel je bila le fatamorgana. To bi lahko vedela že prej, kajti vsi tisti, ki so deponirali partijsko knjižico so, žal, deponirali tudi socialni čut.

Ob tem iskrena pohvala predsednikovi spremljevalki, joj, kako rada bi napisala soprogi, da se je odrekla finančnega dodatka prve dame. To nam le da slutiti, da so tudi v naši puščavi oaze prijaznih in dobrih ljudi, ki spoštujejo preteklost, se zavedajo sedanjosti in dajejo zgled za prihodnost.

Ko smo že pri preteklosti ne morem mimo pesmi našega največjega pesnika in meni tako drage Zdravljice. Kar nekaj člankov sem v zadnjem času prebrala kjer avtorje moti beseda Bog in na dolgo in široko razlagajo kaj je naš, slovenski pesnik s tem mislil. Kaj je mislil, ve samo on, sem pa sigurna, da ga ni motilo dejstvo, da je njegovo in našo pesem uglasbil duhovnik Stanko Premrl, ki je točno vedel kaj beseda Bog pomeni. Zato vam polagam na srce, ko bo govora o naši himni recite: »Prešernova in Premrlova Zdravljica«. To je pošteno do obeh avtorjev, ne da delamo čistke v najbolj svetih rečeh naše zgodovine.

Ob enem od teh člankov, kjer je avtor rekel (citiram): » …to je primer umazanega izkoriščanja pesnika, pesmi in slovenske besede v bedne politične namene..« mi gre na smeh. Verjetno smo že večkrat slišali govore ameriških in drugih predsednikov, ki se navadno zaključijo z besedami »Bog vas blagoslovi« in vsi zaploskajo, verni in neverni, črni in beli, levi in desni…zato dragi prijatelji »Bog blagoslovi Slovenijo!«