Pavel Berden
P. Pavel Berden in njegove poezija
Slovenija Tone Gorjup
V zadnjem literarnem večeru v tem letu smo se sprehodili po straneh poezije jezuita p. Pavla Berdena, ki je umrl na današnji dan leta 1981. Njegova meditativna lirika ni vedno do kraja izpiljena, je pa iskrena, neposredna in prežeta z vero v Stvarnika ... v resnično, dobro in lepo. Lahko nam pomaga pri pripravi na letošnji božič.
P. Pavel Berden je svoj zadnji advent preživljal ob običajnem vsakodnevnem delu v jezuitski skupnosti pri Sv. Magdaleni v Mariboru. Precej časa je presedel v spovednici. V ponedeljek 21. decembra 1981 se je proti večeru odpravil na pošto, da bi oddal še nekaj voščilnic. Nedaleč od jezuitske hiše je omahnil na pločniku zadet od srčne kapi. Njegovo truplo so položili v kapelo Srca Jezusovega, tik ob njegovi spovednici. Pogreb, ki ga je vodil takratni mariborski škof Franc Kramberger, je bil 24. decembra, na sveti večer 1981.
Da se bliža čas, je slutil že nekaj let pred tem. Ni se menil za opozorila zdravnikov in na namige drugih, naj počiva in pazi na srce, ki peša. Bil je prepričan, da bo za to čas v večnosti:
Sej, moja duša, sej -
saj dolgo ne boš več sejala!
Sej – in na trude ne glej,
počitek ti večnost bo dala.
Pesnik, ljudski misijonar, duhovni voditelj, kulturni delavec in duhovnik p. Pavel Berden je bil doma iz Kobilja. Gimnazijo je obiskoval v Murski Soboti in Ljubljani. Po maturi se je vpisal na pravno fakulteto, kjer je tudi diplomiral. Leta 1940 je stopil v jezuitski red, študiral teologijo v Zagrebu in bil tam leta 1947 posvečen v duhovnika. V trdih časih komunizma je nekaj let presedel v zaporu. Večino svojih duhovniških let je preživel v Mariboru, kjer je bil voditelj ljudskih misijonov, duhovnih vaj, spovednik ter prvi provincial novo ustanovljene slovenske jezuitske province. Pisal je članke in razprave z versko vsebino ter pripravil knjižico Kobilje nekdaj in danes. Bil je med pobudniki in ustanovitelji zbornika Stopinje. Pisal je tudi pesmi, ki so po njegovi smrti izšle v zbirki Himne belih jagnedov.
Kristusu
Na poti življenja stojiš – in mi se rodimo.
Ko shodimo, pridemo predte – in obstojimo:
in sklenemo iti za tabo – ali pa mimo!
Ti mnogim se zdiš pretežak, previsok, prezahteven,
in njihov pogum je za tvoje vrhove prereven.
Na levo, na desno se plaho ozirajo,
lagodnejšo pot si v življenju izbirajo.
Spet drugim ostaneš odmaknjen, nejasen, zastrt,
za težkim zapahom neznanja zaprt.
Nikoli duhovnik ni lomil jim božje besede,
nikoli jih nihče ni vodil na svete obrede.
O smislu življenja z bolestjo v očeh se prepirajo
brez smisla življenja v puščobi umirajo.
A meni si luč! Najlepša luč! Da, luč si mi!
K največjim skrivnostim življenja ključ si mi!
Moja duša od tvoje resnice živi!
Po tvojih stopinjah korak moj kvišku hiti!
Kristus Gospod, moja radost, moj Kruh, moja moč!
Ti si moj Bog, moj Rešitelj, Vodnik skozi noč!
Na poti življenja stojiš – in mi se rodimo.
Ko shodimo, pridemo predte – in obstojimo:
in sklenemo iti za tabo – ali pa mimo!
