Rajmond Debevec s soprogo Metko
Naš gost: Rajmond Debevec
Slovenija | 17.12.2012, 09:10
Pogovor z olimpijcem Rajmondom Debevcem smo začeli s čestitkami. Tudi v imenu naših poslušalcev smo čestitali olimpioniku, ki nas je že tolikokrat navdal s ponosom in veseljem. 3 olimpijska odličja in 23 kolajn s svetovnih in evropskih prvenstev, so žlahtni dokazi vrhunskega športnika najvišjega kova. Skromnost ga odlikuje vsa uspešna leta, družina pa mu predstavlja zavetje, ki pomaga k miru v sebi, ki je za strelca nujno potreben.
Rajmond Debevec je po rodu Notranjec, rojen v Postojni, danes pa z družino živi v Ljubljani. Začeli smo z vprašanjem, kaj pomembnega je prejel v družini, kakšne lastnosti ga odlikujejo in kaj mu je pomagalo na poti do vrhunskosti, s katero premaguje tekmece.
Gotovo sem določene značajske lastnosti podedoval od svojih staršev. Mislim, da me prav posebej zaznamuje in, upam, tudi odlikuje vztrajnost. Vztrajam na začrtani poti. Za vse športnike velja, da je vztrajnost nujno potrebna, vložiti je treba veliko volje, biti ambiciozen in si začrtati visok cilj, ki hkrati ne sme biti previsok. Vsak športnik za razvoj potrebuje dobre pogoje, pravo podporo in talent, ki je nujen, a ne najbolj pomemben. Trdo delo močno nagne tehtnico na svojo stran. Sam bi rekel, da je v uspeh vgrajenih 30 odstotkov talenta in 70 trdega dela.
Pomembno je kakšno okolje te zaznamuje in oblikuje. V mestu, kjer kraljuje košarka, bodo mladi najraje preživljali čas pod košema in si želeli košarkarskih treningov. V Postojni so bili v času moje mladosti dobri strelci. Člani najmlajše selekcije so bili celo državni, takrat jugoslovanski, prvaki. Zmagoslavje je v kraju zelo odmevalo in vsi smo se hoteli preizkusiti v tej veščini. Spomnim se, da sem včasih več ur čakal na tistih nekaj strelov z zračno puško, ki so mi bili namenjeni. Mnogi so se naveličali čakanja, jaz pa sem ostal. Saj pravim, vztrajen sem bil ...
Smo Slovenci, predvsem zaradi vaših uspehov, strelska velesila?
Težko bi rekel, da smo velesila, smo pa razmeroma uspešni. Glede na majhno število registriranih strelcev, osvojimo veliko odličij. Nisem edini, ki jih osvajam v mednarodnem merilu. Nemčija, ki ima milijon in pol registriranih strelcev, je v Londonu ostala brez odličja. Slovenci imamo bron, pa čeprav imamo le dvajset tisoč registriranih strelcev.
Katera olimpijada vam bo ostala v najlepšem spominu?
Verjetno žlahtnost odličja poskrbi za najlepši spomin … Pa vendar, v Londonu sem se počutil skoraj kot doma. Angleži so mi blizu, počutil sem se izvrstno in se lahko v miru in prav pripravil na tekmovanje. London je bil nepozaben! Po drugi strani je zlato odličje poskrbelo za lep spomin na Sydney, priložnost biti zastavonoša pa je obsvetila olimpijado v Barceloni. Izjemno srečen sem, da me je doletela čast nositi slovensko zastavo na prvih poletnih olimpijskih igrah, na katerih je nastopila samostojna Slovenija! Veliko je lepih spominov.
V pogovoru z našim olimpionikom smo se dotaknili tudi kraje orožja pred letošnjo olimpijado, spregovorili o preživljanju prostega časa z družino, o potovanjih, na katera se rada odpravita s soprogo Metko, o težavah z vidom in o športnih in siceršnjih načrtih. Del pogovora je objavljen tudi v decembrski reviji PRO! Vabljeni k branju.
