Papež Benedikt XVI.: Šport mora biti v službi osebe
Cerkev po svetu | 18.12.2012, 07:35
„Vsaka športna dejavnost, tako na ljubiteljski kot tekmovalni ravni, zahteva poštenost pri tekmah, spoštovanje do lastnega telesa, smisel za solidarnost in nesebičnost, pa tudi veselje, zadovoljstvo in praznovanje.“ S temi besedami je papež Benedikt XVI. v ponedeljek sprejel približno 200-člansko delegacijo Olimpijskega komiteja Italije, v kateri so bili tako tisti, ki komite vodijo, kot tudi športniki, ki so se letos poleti udeležili olimpijskih iger v Londonu.
Sveti oče je v govoru spregovoril o značaju športa. Od športnikov se ne pričakuje le, da tekmujejo in dosegajo določene rezultate. Športno udejstvovanje poleg tega predpostavlja pot resničnega človeškega dozorevanja, sestavljenega iz odrekanja, vztrajnosti, potrpežljivosti, in predvsem iz ponižnosti, ki je skrivnost zmage.
„Šport, ki naj bi imel za tistega, ki se z njim ukvarja, poln smisel, mora biti vedno v službi osebe.“ Sveti oče je nadaljeval, da je šport vzgojno in kulturno sredstvo, ki človeku pomaga, da odkriva samega sebe in počasi doume globoko vrednost svojega življenja. Drugi vatikanski koncil govori o športu v okviru odnosov med Cerkvijo in sodobnim svetom. Umesti ga na področje kulture, torej na področje, ki opozarja na interpretativno sposobnost življenja, osebe in odnosov. Želja koncila je bila, da bi šport pripomogel k izostritvi človekovega duha; ljudem omogočil, da se obogatijo z medsebojnim spoznavanjem; pomagal ohranjati osebnostno ravnovesje; ter da bi spodbujal bratske odnose. Pri tem gre za kulturo športa, ki je utemeljen na prvenstvu človeške osebe in ki je v službi človeka. Nikoli ne sme biti obratno, da bi bil človek v službi športa, je poudaril papež.
Nato je nadaljeval, da se Cerkev zanima za šport zato, ker ji je pri srcu človek v svoji celovitosti. Prepoznava namreč, da športne dejavnosti vplivajo na vzgojo, odnose in duhovnost. O tem pričuje navzočnost igralnih in športnih površin v župnijskih prostorih in mladinskih centrih; to dokazujejo številna športna združenja s krščansko naravnanostjo. Športnik, ki v polnosti živi svojo izkušnjo, je pozoren na Božji načrt za svoje življenje. Nauči se poslušati Njegov glas med dolgimi obdobji treningov, prepoznavati Njegovo obličje v svojih soigralcih in tudi nasprotnikih.
Benedikt XVI. je nato spomnil na besede bl. Janeza Pavla II., da izkušnja športa pomaga odgovoriti na globoka vprašanja novih generacij o smislu življenja, njegovi usmeritvi in cilju. Kadar se to izkušnjo živi v polnosti, torej vzgaja za človeške vrednote in pripomore k odprtosti za transcendentno. Naloga športnikov je tako med drugim biti zgled za tiste, ki jih občudujejo in posnemajo. Trenerji in drugi športni delavci pa so po papeževih besedah poklicani, da pričujejo o prizanesljivosti, da sodelujejo z družinami in izobraževalnimi institucijami, da so učitelji športnega udejstvovanja, ki je vedno pošteno in čisto. Pritisk, da je potrebno doseči določene rezultate, ne sme nikoli pripeljati do iskanja bližnjic, je poudaril papež.
Nazadnje pa je spomnil še na leto vere in novo evangelizacijo. Kar zadeva leto vere, šport lahko človeka vzgaja tudi za neke vrste duhovno borbenost. Ta bi pomenila, da se vsak dan živi v prizadevanju, da bi dobro zmagalo nad zlim, resnica nad lažjo, ljubezen nad sovraštvom. Na področju nove evangelizacije pa tudi svet športa lahko predstavlja nekakšno dvorišče za pogane ali z drugimi besedami, dragoceno priložnost za srečanje. Ta priložnost je odprta za vse, v njej pa se lahko izkusi veselje in tudi napor ob soočanju z različnimi kulturami, jeziki in verskimi prepričanji.
Svoj nagovor je sveti oče sklenil z besedami o bl. Pier Giorgiu Frassatiju, mladem fantu, ki je v sebi združeval ljubezen do športa in ljubezen do Boga. Papež je športnike povabil, naj preberejo njegovo biografijo: „Blaženi Pier Giorgio nam kaže, da biti kristjani pomeni ljubiti življenje, ljubiti naravo, predvsem pa ljubiti bližnjega, še zlasti osebe, ki so v težavah.“ Tako je Benedikt XVI. vsem zaželel, da bi lahko izkusili največjo radost: to je, da so dan za dnem boljši tako, da uspejo vsakič znova nekoliko bolj ljubiti.
