Juretov večer: gost Marko Hatlak

Slovenija | 24.10.2012, 08:31

Marko Hatlak je s koncertnim nastopanjem harmoniki vdihnil umetniškega koncertnega duha, ki ga Slovenci morda nismo prav dobro vajeni. Bachove klasične mojstrovine zvenijo čudovito, pomenijo pa tudi odsev tistega, kar se skriva globoko v poustvarjalčevem srcu. Koncertni harmonikar, ki smo ga gostili v Juretovem večeru, namreč občuduje Bacha, njegovo glasbo in skladateljsko genialnost. Med nas jo prinaša njegova sveža zgoščenka.

Kljub spoznanjem, ki jih je prinesel študij v Nemčiji, se zaveda, da je harmonika ljudski instrument. Z mojstrskim igranjem postane „male orgle“. Marko pravi, da je Bach ključen za njegovo ljubezen do harmonike in glasbe nasploh. Skladbe, ki jih je predstavil, so originalne, ne gre za priredbe skladb znamenitega skladatelja.

Marko Hatlak prihaja iz Idrije. Pravi, da kraj s svojim življenjem, rudnikom, odmaknjenostjo narekuje ritem prebivalcem. S svojim punkovskim, rockerskim in „koreninarskim“ občutkom lahko predstavlja določen navdih. Iskal ga je v trdih glasbenih zasedbah, a ob koncu osnovne šole je bil že popolnoma odločen, da svojo pot želi nadaljevati v Ljubljani, na Srednji glasbeni šoli, s harmoniko.

„Glasba je nekaj čudežnega! Bachova posebej, saj ni nikoli pusta, nikdar suhoparna. Začutil sem jo drugače, kot glasbo ostalih skladateljev. Uravnotežena je, polifonična in ima več inteligenc, ki istočasno vodijo široko reko not. Vedno se mi je zdelo fascinantno kako naj, kot izvajalec, mislim na toliko različnih poti, ki vzporedno vodijo k cilju. Glavna stvar pa je Bachov notranji mir, ki me spominja na harmonijo čudeža življenja! Zame je Bach največja šola.“ pravi harmonikar, ki ga morda poznate tudi iz zasedb Funtango ali Terrafolk. Z njima ali sam je nastopil že na mnogih odrih po Evropi in svetu.

Bachu se je približal s študijem v Weimarju in podiplomskim študijem v Würzburgu v Nemčiji. „Kot študentu se mi je zdelo čudovito, da lahko hodim po istih poteh kot Bach, spoznavam iste kraje, diham isti zrak in občutim isto vreme. Študij me ni učil le glasbe, ampak tudi življenja, spoštovanja do ljudi, posebej do profesorjev. Profesorja, ki sta usmerjala mojo pot, mi še danes predstavljata nek kažipot in kompas, ko sem na glasbeni poti v kakem dvomu.“

Kljub umetniškim vzgibom koncertnega harmonikarja, rad zaigra Avsenikovo Na Golici. Pravi, da izjemno spoštuje brata Avsenik in se zaveda kako veliko je njuno delo in kakšen ogromen uspeh sva dosegla s svojim talentom in trdim delom.

Po koncertih ga vedno zanima tudi kaj poslušalcem ni bilo všeč. Rad bi se jim približal. Vodilo njegove poti so besede Nejca Zaplotnika: „Če si našel pot, boš cilj vedno nosil v sebi!“ Na koncertih se vedno znova prizadeva „dati sebe do konca“. Zdi se mu, da ima le tako lahko čisto vest. V vsakem trenutku bi rad naredil „nekaj posebnega“. Ko mu to na odru, za kako sekundo uspe, pravi, so to občutja, ki se jih „ne da sešteti s številkami!“

Iskren sogovornik je in pravi umetnik, ki ga je bilo veselje gostiti v studiu. Čez nekaj dni odhaja na turnejo po Ameriki, kjer bo nastopal z violinistom Stefanom Milenkovićem. Želimo mu srečno pot in veliko uspeha!