Občestvu svetnikov se bosta to nedeljo pridružila tudi Jakob Berthieu in Marija Gore Karmel
Cerkev po svetu
To nedeljo bo papež Benedikt XVI. na Trgu sv. Petra razglasil sedem novih svetnikov, med njimi bosta tudi francoski duhovnik in jezuit Jakob Berthieu ter redovnica Marija Gore Karmel.
Jakob Berthieu je bil misijonar na otoku Madagaskar, kjer je leta 1896 umrl mučeniške smrti. Medtem ko je spremljal kristjane, ki so med vojno bežali iz svojih vasi, je padel v roke upornikom. Večkrat so ga pozvali, naj se odpove svoji veri. Ker pa je to zavrnil, je moral plačati z življenjem. »Vedno je ostal zvest veri in kristjanom v tistem okolju: zares je želel živeti med malgaškim ljudstvom, želel jim je pomagati ostati zvesti veri.« Tako je za Radio Vatikan povedal postulator postopka za njegovo kanonizacijo p. Anton Witwer. Značilno za Jakoba Berthieuja je bilo, da je želel delovati med preprostimi ljudmi, med tistimi, ki so bili ubogi in so najbolj potrebovali pomoč. Zaradi političnih razlogov je moral nekajkrat zapustiti malgaško ljudstvo in določeno obdobje delovati med francoskimi vojaki. V njem je ves ta čas živela globoka želja, da bi se kolikor je le mogoče hitro vrnil med svoje ljudi, da bi jih potolažil in jim zagotovil, da lahko v polnosti živijo krščansko vero.
Tega novega svetnika je v misijone pripeljala prav ljubezen do ljudi, globoka želja po oznanjevanju Jezusa Kristusa. Misijonarski poklic je v njem dozoreval dlje časa, saj je bil škofijski duhovnik že deset let, preden je vstopil v jezuitski red. Postulator postopka za njegovo kanonizacijo je o njem še dejal: »Bil je zelo preprosta oseba, zelo ponižna. Prizadeval si je storiti vse, da bi ljudje doumeli, da nam je Bog blizu: Bog, Jezus Kristus, je blizu preprostemu, ubogemu, bolnemu človeku.«
Jakob Berthieu je umrl nasilne smrti. Da bi pričeval za Jezusa Kristusa, je bil pripravljen podariti svoje življenje za druge. Kot je dejal p. Witwer, se zdi, da je bila cela njegova življenjska pot priprava na mučeništvo. Ko so ga uporniki, ki so hoteli izkoreniniti krščanstvo, ujeli in so videli križ, katerega je vedno nosil okoli vratu, so ga vprašali, če je to amulet, s katerim je ljudi speljal na kriva pota. On pa jim je preprosto odvrnil le, da bo še naprej molil in da bo molil tudi zanje.
Pričevanje tega novega svetnika je zgovorno tudi za tekoče leto vere. Njegovo življenje je namreč pričevanje vere, saj je vera izraz ljubezni do bližnjega in do Boga.
Tudi redovnica Marija Gore Karmel je celo svoje življenje posvetila drugim, in sicer preko poučevanja. Živela je v Španiji in že v času odraščanja jo je spremljala marijanska pobožnost, ki se je razširila po razglasitvi Marijinega brezmadežnega spočetja leta 1854. Vstopila je v tretji red dominikank Marijinega oznanjenja, pozneje pa je sama ustanovila misijonarsko kongregacijo sester, ki se posvečajo poučevanju. Ob njeni smrti je skupnost štela 166 sester. Njena želja pa je bila, da bi jih poslala po vsem svetu. In res so njene sestre danes razen v Evropi prisotne tudi v Afriki, Severni in Južni Ameriki ter Aziji.
Pravo ime Marije Gore Karmel je Carmen Sallés y Barangueras. Postulatorka postopka za njeno kanonizacijo sestra Maria Asunción Valls Salip je povedala, da je svoje poslanstvo odkrila, ko se je kot novinka srečala z resničnostjo žensk, ki so se preživljale s prostitucijo. Takrat se je namreč vprašala, kako bi jim lahko pomagala in jih potolažila zahvaljujoč priprošnji Mariji in njenemu brezmadežnemu spočetju. Prišla je do temeljnega spoznanja, da jih mora pripraviti, kako biti v svetu, družbi, delu in družini. Tako se je odločila, da se bo posvetila vzgoji in poučevanju. Razumela je tudi, da te ženske potrebujejo obširnejšo formacijo, kot jim je bila na razpolago v tistem obdobju. Zato je ustanovila novo kongregacijo sester. V bistvu njihove karizme je bila formacija žensk z vsega sveta v luči Brezmadežne Marije.
Kot je še povedala postulatorka je bila Marija za novo svetnico predvsem Mati in obenem vzornica. Vedno je govorila, da pot do Jezusa Kristusa vodi preko posnemanja Marije. Za današnji čas krize je njeno sporočilo predvsem v spodbudi, da bi bili pogumne osebe. Da bi se tako kot ona tudi ob soočanju s težavami zavedali, da obstaja Božja previdnost, pomoč Boga, ki nas gleda tako, kot na svojega majhnega otroka gleda oče. Tako je tudi geslo njene kanonizacije: »Naprej, vedno naprej, Bog bo poskrbel.«
Vir: Radio Vatikan
