Združitev Papeške komisije za kulturno dediščino Cerkve s Papeškim svetom za kulturo
Cerkev po svetu
Umetnost in vera se morata spomniti, da sta sestri. To so besede kardinala Gianfranca Ravasija, predsednika Papeškega sveta za kulturo, ko je za vatikanski časopis L'Osservatore Romano pojasnil razloge in posledice združitve Papeške komisije za kulturno dediščino Cerkve z dikasterijem, na čelu katerega se nahaja sam. Ta združitev se bo zgodila 3. novembra, ko bo v veljavo stopil motu proprio Pulchritudinis Fidei, katerega je sveti oče odobril preteklega 30. julija. V tem papeškem dokumentu med drugim beremo, da je »zgodovina Cerkve neločljivo tudi zgodovina kulture in umetnosti«.
Že papež Pij XI. je leta 1924 ustanovil Papeško osrednjo komisijo za sakralno umetnost v Italiji. Le-to je bl. Janez Pavel II. leta 1988 nato preoblikoval v Papeško komisijo za ohranjanje umetnostne in zgodovinske dediščine Cerkve. Povezal pa jo je s Kongregacijo za duhovščino. Pet let kasneje jo je isti papež preimenoval v Papeško komisijo za kulturno dediščino Cerkve. Obenem jo je ločil od kongregacije. S tem je komisija postala avtonomna, dobila je lastnega predsednika, ki pa je bil hkrati tudi član Papeškega sveta za kulturo. Na ta način sta bila ta dva organizma stalno v kontaktu, s čimer sta bila zagotovljena skladnost njunih ciljev in rodovitno medsebojno sodelovanje. Njuna sedanja združitev tako potrjuje to dolgo pot zbliževanja. Komisija bo postala eden izmed oddelkov znotraj papeškega sveta, kot je na primer že nedavno ustanovljeni oddelek za šport ali tudi Dvorišče za pogane. Izjemna zgodovinsko umetnostna dediščina Cerkve, ki je nastajala skozi stoletja, pa bo dobila primernejše mesto v okviru kulturnih dejavnosti, katerih pobudnik je Sveti sedež.
Kardinal Ravasi je med prednostnimi nalogami novega oddelka Papeškega sveta za kulturo navedel analizo aplikacije že objavljenih dokumentov v vesoljni Cerkvi, ki so posvečeni temam knjižnic, popisu inventarja, katalogizaciji, arhivom ali muzejem. Poleg pozornosti do varstva kulturne dediščine je potrebno razviti še primerno ovrednotenje le-te in pa njene možnosti, kako prispevati k novi evangelizaciji in estetski razsežnosti sodobne miselnosti. Treba se je izogibati mišljenju, da je dediščina zgolj nekaj, kar je potrebno zaščititi. Kardinal Ravasi je poudaril tudi temeljnost njene uporabe.
Uporaba in varstvo sta tesno povezana. Varuje pa se običajno le tisto, kar se ljubi, je še opozoril Ravasi. Omogočiti boljše poznavanje in vrednotenje kulturne dediščine je torej tudi najboljši način, kako jo zaščititi.
Vir: Radio Vatikan
