Glavne programske točke sinode o novi evangelizaciji
Svet | 05.10.2012, 12:01
Od nedelje se bo na 13. redni škofovski sinodi v Vatikanu zbralo približno 300 nadškofov, škofov in kardinalov vesoljne katoliške Cerkve. Tri teden se bodo posvetovali, na kakšen način naj Cerkev prepreči širjenje verske utrujenosti. Tema sinode je "Nova evangelizacija za posredovanje krščanske vere". Srečanje želi predvsem pogledati krščanske dežele na Zahodu, v katerih se vedno več ljudi oddaljuje od Cerkve.
Sinoda si obeta uspeh od dveh velikih jubilejev: začetka drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962–1965) pred 50 leti in izida Katekizma katoliške Cerkve pred 20 leti. Po številnih krajevnih Cerkvah doživljajo oslabitev verskega življenja, pravi programski list sinode. Obiskovanje bogoslužja upada, prav tako število duhovnikov. Priznavanje zavezanosti cerkvenemu učiteljstvu nazaduje, pripadnost Cerkvi postaja vedno bolj zasebna v od časa do časa Cerkvi sovražnem ozračju. Poleg tega pa se vedno bolj izgublja prenašanje lastne vere na mlajši rod; tako se glasi trezna analiza na podlagi povpraševanja v vesoljni Cerkvi.
Pri novi evangelizaciji ne gre za „nov evangelij“, pravi temeljni dokument. Mnogo bolj gre za „ustrezen krščanski odgovor na potrebe ljudi in narodov v današnjih kulturnih, družbenih, gospodarskih in političnih danostih“. Poleg tega mora Cerkev „razvozlati nove scenarije“, ki so nastali v preteklih desetletjih. Na prvem mestu spada k temu trajajoča sekularizacija. Danes se manj izraža v neposredni odpovedi Bogu, religiji ali krščanstvu, ampak bolj v miselnosti, ki izloča Boga iz človeškega življenja in zavesti.
S pogledom tudi na medijsko pokrajino
Dalje mora Cerkev upoštevati pojav preseljevanja. Medsebojni trk in mešanje kultur terja „drobljenje temeljnih naveznih točk življenja, vrednot, vezi“. V tem „ozračju skrajne bežnosti“ ostaja vedno manj prostora za velika izročila, kakršno je religija. Pa tudi splošen gospodarski položaj z naraščajočimi napetostmi, neenakostjo in nasiljem postavlja pred Cerkev izzive, pravi temeljno besedilo. Enako velja za spremembe v politiki. Kriza komunistične ideologije in konec obeh blokov sta dala več prostora verski svobodi. Obenem pa so se pojavili novi gospodarski, politični in religiozni akterji, kot so islam ali azijska izročila skupaj z novimi možnostmi in tveganjem. Kot nadaljnje scenarije obravnava sinoda znanstveni in tehnološki napredek v pozitivnem in negativnem smislu. Znanost in tehnika grozita, da bosta postala nova idola, “nova religija“. Dalje mora Cerkev v okviru nove evangelizacije upoštevati spremenjeno medijsko pokrajino zlasti zaradi medmrežja. V tem položaju so zaželeni nova dinamika, polet in gorečnost prve Cerkve skupaj z novimi metodami in novimi izraznimi oblikami, pravi temeljni dokument. „Le trdna in močna vera … more dati dušo številnim srednjeročnim in dolgoročnim pastoralnim načrtom, vdihniti življenje obstoječim strukturam kakor tudi porajati pastoralno ustvarjalnost, ki je na višini potreb ljudi danes in sedanje družbe.“
Zanesljivo že obstaja veliko obetavnih vidikov evangelizacijskega delovanja Cerkve na vseh petih celinah, je pa potrebno še veliko poglobiti, pravi „delovno gradivo“ sinode. Na sinodo so posamezne Cerkve poslale od enega do štiri predstavnike škofovske konference. Poleg tega pridejo še zastopniki kurije in 36 članov, ki jih je imenoval papež.
