Škof Pirih: Ohranitev spomina na Teharje moralna zahteva
Cerkev na Slovenskem Petra Stopar
V spominskem parku na Teharjah je bila tradicionalna spominska slovesnost za žrtve medvojnega in povojnega nasilja. Sveto mašo je daroval upokojeni koprski škof Metod Pirih. V nagovoru je poudaril, da ohranjati živ spomin na pobite na Teharjah in drugod ni samo zgodovinska, ampak tudi moralna zahteva.
Škof Metod Pirih je v pridigi dejal, da imamo na Slovenskem evidentiranih več kot 600 grobišč, vendar ni politične volje, da se to razišče. Postregel je tudi s podatkom, da je druga svetovna vojna na Slovenskem terjala 95.000 žrtev. Več kot 30.000 ljudem je bila odvzeta pravica do spomina, do pokopa in groba.
Za več kot tretjino žrtev se sploh po Pirihovih besedah ni smelo trditi, da so bili ubiti. Zanj je pravica do pokopa in do negovanja spomina ena od osnovnih civilizacijskih pridobitev. „Civiliziranost kakšnega naroda in razsežnost sprave je v tem, da ljudi poimenuje z imenom in jih pokoplje. Tudi če gresta odkrivanje grobišč in identifikacija pobitih - največkrat brez sodbe - le počasi naprej, moramo to delo nadaljevati. Omalovaževanje in potiskanje žrtev v pozabo je nedopustna krivica. To je hudo kršenje človekovih pravic,“ meni Pirih.
Poudaril je, da ohraniti živ spomin na pobite tu na Teharjah in drugod ni samo zgodovinska, ampak tudi moralna zahteva. Prihodnosti ni brez spomina in tudi miru ni brez spomina, pravi Pirih. „Dovolj je vojne, zgradimo mir. In potrebno je dejavno delati, da bi porušili pregrade in prepreke, ki preprečujejo uresničenje miru. Mir je skupen poklic vsakega človeka in vseh narodov, mir je naše poslanstvo,“ je še dejal.
Predstavnik Nove slovenske zaveze Boštjan Zadnikar pa je ocenil, da je stanje duha v slovenski družbi postalo neznosno. Tako po njegovih besedah kot narod ne moremo več naprej. Nujno bi potrebovali takojšnjo duhovno-moralno arbitražo od zunaj, je dodal.
Spomnil je, da je nemški kancler Willy Brandt leta 1970 padel na kolena v Varšavi kot znak velikega kesanja in spoštovanja do 56.000 žrtev varšavskega geta, ki so jih leta 1943 pobili nacisti. Ob tem se je Zadnikar vprašal, kdaj bomo mi dočakali podoben padec na kolena tu na Teharjah ali v Kočevskem Rogu. „Odgovor je več kot na dlani: nikoli, nikoli,“ pravi Zadnikar. Zanj je naša prihodnost popolnoma negotova, ker smo Slovenci obsojeni na sobivanje z neoboljševiki, ki se nekega dne ne bodo kar preselili npr. na rdeči planet, temveč bodo ostali tu.
Po njegovih besedah kot vse kaže Slovenci zaradi „te preklete revolucije“ nikoli več ne bomo normalen in enoten narod. „Od teh strašnih časov je minilo približno 70 let. Piše se leto 2012 in Slovenija je danes povsem drugačna. Pa je res? Ne, temu žal ni tako. Ljudje, ki so si tedaj dovolili izvajati teror in genocid nad lastnim narodom, so še vedno tu. Živijo med nami. Z drugimi imeni in priimki, toda s povsem identično miselnostjo in ideologijo. Še vedno nastopajo z vidika moči, so skrajno oholi in arogantni,“ je še dejal Zadnikar.
Na Teharjah so med drugo svetovno vojno Nemci zgradili vojaško taborišče, ob koncu vojne pa so tam zaprli ujetnike, ki so sodelovali pri obrambi Celja. Po koncu vojne je bilo taborišče krajši čas opuščeno. Znova je taborišče začelo delovati konec maja 1945, ko so vanj namestili domobrance in nekatere civiliste, ki so se zatekli v zavezniška taborišča na avstrijskem Koroškem. Konec maja 1945 so komunistične oblasti v taborišče na Teharjah pripeljale Rupnikov bataljon, v prvih dneh junija 1945 pa še približno 3000 domobrancev. Po ocenah je šlo skupaj za okoli 5000 ljudi, ki jih je povojna oblast brez sojenja usmrtila mesec ali dva po koncu druge svetovne vojne v Evropi.
