VIDEO: Od Marije k Mariji – prvi del

Slovenija 07. 09. 2012, 00:07

Letošnje romanje od Marije k Mariji smo začeli v radijskem studiu. Jure nas je že pred šesto uro zjutraj zbral okrog mikrofona in vsak je povedal nekaj besed o poti, ki je bila pred nami. Zgodnja jutranja ura in temu primerna budnost, pa precej nehvaležna vremenska napoved … Vse to nam ni bilo naklonjeno, a odločeni smo bili, da gremo s kolesi k Mariji na Sveto goro. Po prvem dnevu smo ji hvaležni za vse premagane klance, sončen jesenski dan in čudovite ljudi, ki smo jih srečevali. Kolesarske poti pa pravzaprav nismo začeli v studiu in ne pred Zavodom svetega Stanislava.

Dobrova

Romanje smo začeli s sveto mašo pri Mariji v Leščevju oziroma v njeni romarski cerkvi na Dobrovi. Več kot tisoč let se na tem kraju, kjer danes stoji izredno lepa baročna cerkev arhitekta Mačka, ljudje priporočajo Nebeški Materi. Župnik Alojzij Golob nam je povedal, kako se pri njih zbirajo romarji k šmarnim mašam, kaj vse so v zadnjem času prenovili, kateri umetniki so s svojimi deli okrasili notranjščino svetišča … Verjetno pa se nam bo vtisnil v spomin eden izmed zadnjih obiskov lani umrlega kardinala Ambrožiča v njegovi rojstni fari. Kot je povedal župnik, je ob svoji zlati maši dolgo stal pod korom in z objokanimi očmi strmel proti glavnemu oltarju. Pripovedoval mu je, koliko najrazličnejših Marijinih svetišč je obiskal po vsem svetu, vendar take Marije, kot je dobrovska, ni našel nikjer. Vsakič, ko je prišel domov, se je ustavil tudi na grobovih svojih domačih in dveh sošolcev, ki so ju po krutem mučenju umorili in odvrgli v jarek revolucionarji. A tudi to ni bil začetek našega kolesarskega romanja. Začeli smo s sveto mašo, ki jo je daroval naš urednik Franci Trstenjak, z njim je bila Sonja in njuni starši. K maši so prišle Marijine sestre iz bližnjega samostana in nekaj naših prijateljev, med njimi Miro Šlibar, ki se je z Dobrove odpravil na nekoliko drugačno romanje - s ciljem pri Mariji snežni na Kredarici in Aljaževim stolpom na vrhu Triglava. Prosili smo za blagoslov poti, ki ima poleg naših osebnih namenov tokrat skupno prošnjo za duhovne poklice, pa ne le nove, ampak za stanovitnost vseh, ki so stopili na pot za Gospodom. Glede na razmere, v katerih pluje čoln naše krajevne Cerkve, morajo imeti tisti, ki jo vodijo, izredno duhovno kondicijo, te pa ni brez molitvene podpore.

Po maši in obilnem zajtrku smo zavrteli pedala v megleno sivino proti Podsmreki in Brezovici. Potrebovali smo nekaj časa, da smo se navadili gosjega reda in dali drug drugemu potreben prostor. Seveda ni šlo brez težav. Najbolj kruto jih je občutil Alen, ki je doživel kar dve trčenji, drugič s poštenim padcem. Stisnil je zobe, se pobral, naravnal kolo in nadaljeval pot proti Vrhniki. Vmes je našo pozornost pritegnila peška zgodnjih srednjih let, z nahrbtnikom in zastavico. Urši to ni dalo miru. Morala se je obrniti in po drugi strani ceste skočiti do nje, da bi zvedela, kam tako strumno. In kmalu smo izvedeli za Matejo iz Vodic, ki se je za svoj rojstni dan odločila, da gre peš do Portoroža. Naš podvig je proti njenemu mala malica, smo si potiho prikimali. Na Vrhniki nas je pozdravila sodelavka Marjana, potem se je začelo zares. Vrhniški klanec ni mačji kašelj. Zagrizli smo v hrib in močneje pritiskali na pedala. Presenetila nas je Mateja z novim snežno-belim kolesom in tudi neverjetno kondicijo. Marko je bil razred zase. Lidija, Nataša, Alen in jaz pa smo sledili Urši, ki je izbrala ravno pravi "tempo", da smo brez težav premagali prvo pravo oviro. Za nameček nas je pozdravilo še jutranje sonce, ki nas je spremljalo vso pot do Vipavskega križa. Tudi nekateri vozniki in športni kolesarji so nas spodbujali in tako smo se znašli sredi drevoreda, ki vodi do Logatca.

Logatec

Prvi postanek smo imeli v Logatcu, kjer poleg župnijske cerkve stoji Dom Marte in Marije, v katerem preživljajo jesen življenja domačini in tudi mnogi iz ostalih koncev Slovenije, med njimi naša dobra znanka Ivanka Polanec, novinarska kolegica z radia Slovenija. Poleg je tudi katoliški vrtec Ob oskrbovancih doma so nas pozdravili tudi nekateri župljani, naši prijatelji in nam postregli. Presenetil nas je župnik Janez Kompare, ki nas je povabil v eno izmed dvoran, v kateri imajo verjetno zimsko kapelo. V kotu nam je pokazal nekakšno skrinjo in začel pritiskati na nekakšna stikala oziroma gumbe. Pravi "jouebox". Zavrtel nam je eno iz sedemdesetih let in nas povabi, naj zaplešemo. Kdor pozna Uršo in Lidijo, ve, da ni bilo treba reči dvakrat. V Logatcu se nam je pridružil Jure z dvokolesnikom, a precej težjim. In tudi čelada je bila večja in težja. Poskrbel je za javljanja v živo in ostal z nami večji del dneva. Seveda je bil že od začetka z nami tudi Izidor, ki je z Markom izmenjaje skrbel za tehniko, menjala pa sta se tudi na kolesu. V Logatcu smo doživeli, kako lahko župnija sobiva z ostarelimi v domu ali otroci v vrtcu. Preplet generacij, ki bogatijo druga drugo.

Godovič

Ko so za nami ostale še Kalce, je bil za večino pred nami povsem neznan del. Vijugasta in rahlo napeta cesta nas je vodila v gričevnat svet s travniki in pašniki, ki so ga prekinjale gozdne površine. Z Natašo naju je presenetila nenavadno velika kura na travniku pod gozdnim obronkom. Divji petelin, sva bila prepričana vsak zase, in se zvečer o tem tudi poenotila. Nataša jih pogosto srečuje v bližini svojega doma pod Kriško goro. Bomo srečali tudi medveda? V Logatcu so nam povedali, da lomasti nedaleč od poti, ki smo si jo začrtali. Prej kot smo pričakovali, smo prišli do naselja, ki je prekinil travnike in gozdove na levi in desni. Godovič! Pričakali so nas domačini z zastavo. Z bližnjega vrtca so nam v pozdrav pomahali otroci in že smo se počutili kot doma. Te kraje je s svojo prisotnostjo zaznamoval mladinski duhovnik Vinko Kobal. Pred župnijsko cerkvijo so pred kratkim postavili njegov doprsni kip. Sedanji župnik Bogdan Berce, tudi njegov dolgoletni sodelavec, nam je spregovoril o njem. Spominja se začetkov na novogoriški železniški postaji, kjer je Vinko zbiral srednješolce. Kot je povedal, je Vinko Kobal skušal vsakemu biti najprej prijatelj, šele nato učitelj, svetovalec, vzgojitelj … Tudi tukaj so nas posedli za obloženo mizo in nismo se branili, saj je bil pred nami, kot smo bili prepričani, najtežji del poti.

Črni vrh

Ko zaslišiš besedo Črni vrh, si predstavljaš, da pot do tja ne more biti prav lahka. Spet smo bili na kolesu. Za sabo smo pustili Godovič, se zapeljali skozi tunel in pred nami je bila vijugasta cesta, ki se je vzpenjala po z gozdom poraščenem hribu. Tudi to smo premagali in pred seboj zagledali planoto, o Črnem vrhu pa ne duha ne sluha. Sem in tja manjši zaselek, šele po nekaj kilometrih pa nas je zvonik opozoril, da je to najbrž to. Naselje leži pod grebenom Črnega vrha. Tokrat se nismo ustavili pri cerkvi, ampak pri gostilni Metka, kamor je prišla za "ta mlado" sestra p. Marka Ivana Rupnika Emica Lampe. Povedala nam je, kako je, če imaš brata duhovnika, ki je poleg tega še umetnik. Črni vrh ima lepo število duhovnih poklicev: poleg devetih živečih duhovnikov imajo še štiri redovnice. O tem nam je pripovedoval župnik Srečko Vončina, ko nam je razkazal med vojno močno poškodovano cerkev svetega Jošta. Medtem ko smo se sprehodili od gostilne do cerkve in nazaj, smo pogledovali na gorski prelaz, koder je speljana naša cesta. Če smo prišli tako daleč, bomo zmogli tudi to. Cesto so gradili Italijani in jo speljali tako, da se je vojska, takrat še s konjskimi vpregami, lahko brez večjih težav pomikala navzgor ali navzdol. Tako smo tudi z našimi kolesi izkoristili to danost in, čeprav že precej utrujeni, le prikolesarili na vrh, kjer nas je pozdravila Marijina kapelica.

Col

Da smo res na Vipavskem, smo občutili po dveh, treh ovinkih. Hlad, ki nas je spremljaj doslej, je v hipu izginil in v nas je puhnila topla burja. Kilometre vzpenjanja je zamenjal spust navzdol in velika hitrost nam skoraj ni dopuščala, da bi občudovali prostrano Vipavsko dolino, ki se je odstirala pod nami. Pripeljali smo se na Col, še eno župnijo, kjer se lahko pohvalijo z velikim številom duhovnih poklicev, imajo pa tudi svojega škofa - Jurija Bizjaka, na kar nas je spomnil grb, vtisnjen v tlak sredi cerkve. V župnišču so nam postregli s kosilom, okusnim ričetom, pa kruhom, oblikovanim v sončnico, in še čem.

Vipava

S Cola smo nadaljevali spust proti Vipavi. Nad naseljem Vrhpolje smo naleteli na znameniti Teodozijev križ, ki spominja na znamenito bitko v četrtem stoletju, ki se je odvijala prav prve dni septembra. V boj je posegla tudi burja in krščanski strani naklonila čudežno zmago. Naš prvi cilj v Vipavski dolini je bila škofijska gimnazija . Tam smo se srečali z direktorjem, ravnateljem, spiritualom in še nekaterimi vodilnimi iz te ustanove. Pričakal pa nas je tudi škof Metod Pirih, ki si je uredil stanovanje v starem vipavskem semenišču.

Veder in nekako vesel, da je breme vodenja koprske škofije prepustil nasledniku, se je zadržal v pogovoru z nami. Kmalu smo bili spet na kolesih in pridno pritiskali na pedala proti Ajdovščini. A ustavili smo se že pred tem. Župnik Lojze Furlan nam je odprl znamenito Marijino romarsko cerkev v Logu pri Vipavi, ki je bila in ostaja nekakšno duhovno središče za vso dolino. Ko smo želeli nadaljevati pot, je Nataša žalostno obstala ob prazni zračnici. Navdušena kolesarka si ni mogla predstavljati, da bi tako končala kolesarski podvig. Iz zadrege jo je rešil Marko, ki je bil tisti trenutek za volanom kombija, in ji posodil svoje kolo.

Šturje in Ajdovščina

Bližali smo se, kot se nam je zdelo, Ajdovščini, a so nam razložili, da so to Šturje. V socializmu so ime kraja izbrisali in za mnoge je tako tudi danes. Za prvimi hišami na desni se nahaja prostorno skladišče Karitas za Vipavsko dolino. Tja nas je povabila Jožica Ličen s svojimi sodelavci in nam razkazala prostore ter razložila, na kak način sprejmejo in pomagajo tistim, ki so v stiski. Ko smo se zapeljali naprej proti cerkvi svetega Jurija, so nas na cesti pred župniščem presenetili otroci s pesmijo "Svetel plamen naj gori". Pod mentorstvom sestre Majde Tiselj iz skupnosti šolskih sester svetega Frančiška radi zapojejo v cerkvi, na tednih duhovnosti, oratorijih in povsod, kjer je potrebno. Srečali smo se z župnikom Markom Kosom, obiskali svetišče svetega Jurija, od tod ime kraja Šturje, in ostalo nam je le še nekaj kilometrov do Vipavskega križa. Pot pa ni bila tako kratka, kot smo pričakovali, saj so nam krajani zaselka Cesta pri križu, ki so ga postavili v jubilejnem letu novega tisočletja, pripravili še eno zaporo in izkazali svoje gostoljubje.

Vipavski križ

Šele ob sončnem zahodu smo prispeli na cilj prvega dne, v Vipavski križ, kjer so nas pod svojo streho vzeli bratje kapucini.