Verska čustva

| 19.09.2012, 14:52 Jože Bartolj

Zadnje čase skorajda ne mine mesec, da ne bi prišlo do takšnega ali drugačnega škandala, kjer so „razžaljena verska čustva“. Pa naj bodo v igri katoličani, pravoslavci ali pa muslimani. Vmesni čas pa pridno polnijo razne knjige in članki, ki so uničujoče kritični do religije in verskih skupnosti.

Pa so verujoči po pravici užaljeni ali gre le za obrambno držo pred neutajljivo resničnostjo, ki grozi, da jim bo svet obrnila na glavo?

Slednji trditvi utegne prikimati marsikateri izmed novopečenih prerokov ateizma, ki to ideologijo širijo s pravo misijonarsko zagrizenostjo. Potem ko smo bili pred kakim desetletjem priča okrepljenemu zanimanju za duhovno razsežnost, se zdaj spet krepi glas tistih, ki v imenu znanosti, tako naravoslovne kot družboslovne, zanikajo obstoj Presežnega, to idejo smešijo in njen pojav pripisujejo zgolj človeški – pogosto pokvarjeni – agendi. Ta novi val religiozne kritičnosti je k nam pljusknil predvsem iz ZDA, ki se jih še do nedavna sekularizacija ni dotaknila. In v amerikanskem stilu je ta novi val populističen, površen in materialističen; če je bil v preteklosti zame dialog z neverujočimi osvežujoč duhovni izziv, sedaj postaja (na normalni intelektualni ravni) vse bolj nemogoč. Ker nasprotniki religijo in vernike vedno znova obtožujejo skrajno nizkotnih namenov in skrajno primitivnega razmišljanja. To lahko precej pripišemo procesu izginjanja religije iz zahodnjaške kulture, ko še verni pogosto ne poznajo niti najbolj osnovnih zadev, nevernim pa se seveda sanja toliko manj. Reflektiran vernik lahko ob puhlicah kakšnega Dickensa le nemočno zmaje z glavo. Kje so časi God’s debris ali pa Russelove lucidnosti, ko sem moral pošteno napenjati možgane, da sem lahko odgovarjal – in sem v nasprotnikih prepoznal brate, saj so mi pomagali rasti v veri. Od Dickensovega populističnega hujskanja (in še v imenu znanosti) pa lahko dobiš le glavobol. Če so še nedavno Cerkev in vernike vsi po vrsti obtoževali, da niso sposobni dialoga o svojem verovanju, temveč da so nereflektirani in fundamentalistični, to vse bolj velja tudi za ateiste. Včasih si rabil „hrbtenico“, da si bil pokončen brezverec, danes pa jo potrebuješ, da si pokončen vernik. Kar pa žal sploh ne pomeni, da je povprečen katoličan kaj bistveno manj mlahav od povprečnega ateista.

In kakšno zvezo ima to z verskimi čustvi in žaljenjem le-teh? Sekularizirana družba in kultura pomenita, da delu populacije vera in njene vsebine pač nič kaj dosti ne pomenijo. Oziroma jih doživljajo podobno kot pubertetnik otroške igre: z vzvišenim prezirom. Ali pa najstnik glasbo, ki jo je poslušal v prejšnji modi. Spominjam se, kako smo najstniki na vrhu obsedenosti z Guns n’ Roses z izvijačem strastno uničili ploščo Jasona Donavana – bil je tako out! Če pa pustimo ob strani takšne prenapete pubertetniške strasti, religiozni kulturni material (v duhu kakšnega Lacana) pač ostaja arhaičen in eksotičen material, ki je zato pač poljubno manipulabilen in zaradi svoje bogate izročilne vsebine enkratna snov za umetniško izživljanje. Kot recimo zgodba o grofu Drakuli, za katero večinoma nihče ni posebno užaljen, če se jo pripoveduje, predeluje ali parodira (drugače bi ob sagi Somrak ali Vampirski Akademiji pač lahko kakšni vdani vampirski verniki zgroženo protestirali in sežigali državne zastave).

Težava pa je v tem, ker ni vsa populacija sekularizirana, ker vera kot praksa in odnos še živi. In za marsikoga predstavlja enega temeljnih intimnih odnosov v življenju. Ne zgolj ideologijo, zbirko življenjskih ritualov in navad, temveč konstitutivni odnos življenja. In smo verniki zato tudi intimno občutljivi na poljubnostno uporabo religioznega materiala (in jo doživljamo kot zlorabo, ki boli). Res je, občutljivi smo, vsaj včasih, tudi zato, ker res marsičesa nimamo razčiščenega in smo tudi versko nezreli (in konstruktivna kritika, tudi zunanja, je v tem primeru zelo dobrodošla). A vsesplošna diskvalifikacija vere in sploh vernikov (kot nekakšnih opranoglavih ovc) boli vsakogar, celo tiste, ki niso najbolj osebno verni. Manj ko so stvari razčiščene, bolj smo v glavnem občutljivi na razne „razžalitve verskih čustev“. Zato je muslimanski fundamentalizem tako silno alergičen na vsako zadevo. Osveščen vernik ve, da v osnovi Boga ne boli preveč, če se “človečki” delajo norca iz njega, vsaj ne bolj kot grehi njegovih takoimenovanih zvestih. A kultura, ki gradi na poniževanju in zanikanju pravic vernikov, vsekakor nima dobre prihodnosti. Ker je religija, taka ali drugačna, tudi v svojih najbolj površnih pojavnih oblikah, konstitutivni del kulture.

Podobno, tudi če sam do matere svojega sošolca nič ne čutim, ali celo žensko iz srca preziram, bom iz uvidevnosti do svojega sošolca in njegove navezanosti na mamo, samo skrajno konstruktivno kritičen ali sploh tiho. Celo, če sam godrnja čez njo.

Tako bi pričakovali, da bodo tudi neverni spoštovali našo „duhovno mamo Cerkev“ (ali ustrezno drugo versko skupnost) in z njo povezane stvari, ter ne bodo njenih spodnjih hlač, pa naj bodo čiste ali umazane, javno razobešali, ne bodo z njimi igrali „pepčka“ ali jih fotografirali. Tako bomo vsi bolj veseli ter lepše živeli skupaj.

Več komentarjev na Casnik.si